Plošča / Caterina Barbieri: Spirit Exit

Zgodovina glasbene avantgarde 20. stoletja (in razprava o ključnih akterjih), v kateri najpogosteje opletamo z imeni, kot so Schaeffer, Stockhausen, Xenakis in Cage, večinoma ni dovolj temeljita pri popisovanju epohalne vloge vizionark, ki so postavile temelje sodobne elektronske glasbe. Delia Derbyshire, Daphne Oram, Wendy Carlos, Pauline Oliveros, Laurie Spiegel, Suzanne Ciani in Éliane Radigue so le nekatere od ikoničnih glasbenic 20. stoletja, brez katerih ne bi bilo sodobnih avantgardistk, kakršna je skladateljica in mojstrica analognih sintov Caterina Barbieri. Predstavnica aktualnega vala konceptualno uokvirjene, producentsko in aranžmajsko progresivne, po vseh klasičnih parametrih avantgardne elektronske glasbe, ki najpogosteje (za)živi v kontekstu raznih muzejev, galerij, napredno kuriranih festivalov in drugih visokih kulturnih institucij, se je v zadnjih letih (ob imenih à la Eartheater in Lyra Pramuk) na mednarodni sceni vzpostavila kot ambasadorka robnih sfer med eksperimentalno, elektronsko in sodobno komponirano glasbo. Toda čeprav je bil njen pristop k elektronskemu minimalizmu, repetitivnim arpeggio melodijam, nenavadnim vokalnim vložkom, ekstazi trance glasbe in večplastnim ambientalnim sozvočjem še pred pol desetletja nekaj revolucionarnega, nas njen peti album pušča dokaj hladne.

Spirit Exit, še ena v vrsti »pandemičnih izdaj«, nas nemudoma posrka v prepoznavni zvočni univerzum Caterine Barbieri – igro senc in svetlobe, ki na trenutke deluje kot sintetizirana verzija srednjeveških cerkvenih napevov Hildegarde iz Bingna (nepresenetljivo sta album navdihnili mistikinja Tereza Avilska in pesnica Emily Dickinson), drugič dekonstruirana trance muzika devetdesetih let, tretjič poskus emulacije Björkinih eksperimentov, četrtič pa soundtrack glavnega menija kakšne arkade. Razpoloženje, ki ga vzpostavi, je pričakovano kontemplativno, celo tesnobno, prežeto z občutkom negotovosti in hrepenenja. Njene melodije prosto valovijo po zvočnem prostoru brez tolkalske podlage – klubski ritem se pojavi samo v skladbi Terminal Clock. Meandrira med pejsaži repetitivnih sintovskih motivov, ki nas z blagozvočnostjo dvigajo v višave, in bolj utesnjujočimi atmosferičnimi pršenji, podkrepljenimi z autotune manipulacijami melanholičnih vokalov, ki nas pritiskajo navzdol. Vseskozi poskuša odpreti kako špranjo, skozi katero bi lahko ugledali transcendenco, a ji to nikoli zares ne uspe, saj prej napoči dolgčas.

Obrtniško nesporno mojstrski album, zapakiran v impresivno zvočno podobo, kot celota ne ponudi tistega doživetja presežnega in neznanega v glasbi, ki ga povezujemo z avantgardnimi praksami. Njene medzvezdne sintovske eksploracije bodo lahko transformativne za tiste z bolj nedolžnimi uhlji, manj zadovoljive pa za poznavalke in poznavalce.