Kultura / Slovenski klasiki 2.
Okrogel ducat let po prvem delu Slovenski klasiki v stripu je izšlo njegovo nadaljevanje, tokrat je skoraj vse izrisal trmasti in marljivi Tomaž Lavrič
Mladež, ki se kobaca prek Muce copatarice, Cicibanov in oguljenih malih čebelic, ki so jih starši ali babice in dedki prinesli s podstrešja zgolj zato, da s porumenelih listov berejo čudovite pravljice, prej ali slej pride v osnovno šolo. Tam pa se sreča s slovenščino, književnostjo, togim učnim načrtom, ki od otrok zahteva, da prebirajo Aškerčevo Čašo nesmrtnosti, Tavčarjevo Cvetje v jeseni in Vorančeve Solzice, monumentalna dela, kleno slovensko klasiko, ki pa je zapisana v težko razumljivem jeziku, v slovenščini, kakršna obstaja le še v knjigah. Učinek je pričakovan. Večini otrok se slovenski klasiki zagnusijo, zavračajo branje, stoletja stari problemi Agate Schwarzkobler se jim zdijo odveč. A zgodbe in klasiki obstajajo, imajo kulturno vrednost, kanonski položaj v panteonu slovenske literature, pa četudi svetniški sij nekaterih izmed njih počasi bledi.