Danger Mouse & Black Thought: Cheat Codes

+ + + +

Naveza enega najdomiselnejših producentov zadnjih petnajstih let in enega tehnično najbolj izpopolnjenih emsijev sodobne dobe je bila v okolju popa – ne le rapa – zadnje desetletje ena najteže pričakovanih. Ja, zadeva se je hudo zavlekla, ni pa pri tem same sebe tudi pokopala. Imperativ je bil jasen: posneti brezčasen, klasičen raperski album.

Težko bi izbrali primernejši par za to nalogo, tudi če bi imela domišljija povsem prosto pot. Brian Burton oziroma Danger Mouse je producent, ki je po lucidni, nič manj kot genialni potezi – kradljivski lepljenki komadov Beatlov in Jay-Z-jevih vokalov The Grey Album – podpisal še dolgometražo skupine Gorillaz, zasnoval naduspešen projekt Gnarls Barkley, produciral Becka, skupino The Black Keys, Norah Jones, skupino Red Hot Chili Peppers, A$AP Rockyja in ja, tudi Adele. Tarik Trotter oziroma Black Thought sicer nima tako impresivnega CV-ja, a vsak poznavalec ali poznavalka rapa ve, kdo je raper najbolj tekoče dostave besedil; na seznamu ne bo manjkal frontman skupine The Roots. Nekakšna superjunaška naveza superproducenta in superemsija torej.

Seznam sodelavk in sodelavcev na ploščku Cheat Codes je evforijo le še dodatno spodbujal. V izjemni ekipi se zvrstijo Raekwon, Joey Bada$$, Michael Kiwanuka, Kid Sister, A$AP Rocky, dvojec Run The Jewels, Conway in MF DOOM. Slednji je na Burtonove podlage že metal koščke svojega barvitega imaginarija v zunajserijskem sodelovanju DANGERDOOM.

Zdaj se »zlikovec z masko« za hip vrne iz onstranstva k sijajnemu gostovanju na posnetku Belize.

Album Cheat Codes je skoraj rutinsko svojstven. Oba protagonista se zanašata na to, kar najbolj obvladata. Danger Mouse na svoj nos za izkopavanje raznoličnih semplov, ki enkrat dodajo pridih glasbe klasične ere italijanskega filma (to je bil nekakšen Burtonov podpis že v preteklosti), drugič gradijo klasične boombapovske podlage. Vse z namenom – tudi denimo tem, da bi projekt ustrezal slogu vseh gostov. Black Thought pa zaupa v svoje gibko krotenje podlag, bahaštvo in metanje referenc klasične šole rapa. Vsega in vsakega je ravno dovolj. Album je ravno prav dolg, na njem je ravno pravšnja količina iznajdljivih pančlajnov, ravno pravo razmerje gostujočih rim, zanke so ravno prav izbrane in ravno prav podlagajo pestre izraze ... Noben gost se ne zadrži na obisku predolgo in noben posnetek se ne vleče v odvečne podaljške. Naveza stavi na kompaktnost, jedrnatost in jasnost.

Albumu Cheat Codes morda manjka le kakšen nepričakovan zvočni detajl, kakšna finta, kakšen prikrit humorni vložek, kakšen odklon od zastavljenega načrta in ustaljenih praks. A ziheraštvo ne pomeni nujno nečesa slabega. Tukaj zagotovo ne. Ne ravno epohalno, a vseeno hudo prepričljivo.