Knjiga / Damir Karakaš: Proslava

+ + + +

Trda zemlja, trdi ljudje

Hrvaški pripovednik Damir Karakaš (1967), popisovalec Like in njenih ljudi, je trdno zasidran med bralci neizprosne, ogolele, skoraj etnološke proze. Že v zbirki Kino Lika, kjer so v slovenskem prevodu v dolenjščino združili dve njegovi zbirki, poleg Kina Like še sedem let kasneje izdane Eskime, se posveča trdim in neizprosnim, tudi strah prikrivajočim staroselcem iz zakotja, ki se potem preselijo v mesta, vendar ohranijo navezanost na plemenskost, patriarhalnost, potlačeno čustvovanje, ki ga ne smejo pokazati, ker sodi vse človeško med šibkosti. Edino, kar šteje, je junačenje, prenašanje življenja s stisnjenimi zobmi in ignoriranje bolečine, vse do zadnjega diha. Roman Šumenje gozda je bil zaostrovanje te poetike z dodatnim brisanjem pripovedi na račun opisnega, predvsem žive, nevarne in nespoznavne narave in nelagodja, ki ga zbuja.

Proslava je roman iz štirih novel, ki nekronološko popisujejo fanta in njegove spomine na deda in očeta; v prvi zgodbi se po paradi – na katero grejo potem v eni od zgodb s simpatijo in njenim bratom in spotoma pomalicajo petelina, ki ga nosijo živega v vreči, to je takšna običajna, le malo bolj nobel popotnica – fant navduši nad idejami možaka s cilindrom in pritegne razpoloženju množice, okrašene z u-ji na kapah, in vzame v roke puško, zato ga zdaj v bližini domače vasi iščejo zmagovalci vojne, on pa se počasi seli v skrivališče pod hišo, med svoje. Ali pa pričuje, kako si, potem ko že jejo drevesno lubje in so tisti z občutljivimi mladimi želodčki na robu izstradanja, oče oprta deda in ga nese stran, v hrib, kakor je ta med neko drugo lakoto odnesel svojega. Zgodba o psu, iz nekih prejšnjih časov, ki so ga po ukazu o odstranitvi psov izpostavili volkovom, je samo odsev in ponovitev tega neizprosnega življenjskega pravila, da kdor jé, bo pač enkrat verjetno tudi požrt, obžrt, vrnjen v zemljo in njenim, napol živ, že od nekdaj mrtev.

Karakaš brez starosvetnosti in staroverskega poprha, značilnih za Vlada Žabota, opisuje arhaičen, zaplankan svet, v katerem je narava s svojo neizprosnostjo nekaj strašnega, skrivnostnega, trdo življenje pa je še trše zaradi prepričanj, ki so ljudem pomagala preživeti. Predvsem gre za izrivanje vsakršnih sentimentov, ti nimajo mesta v svetu, kjer mora biti vse gospodarno do skrajnosti, to je svet trpečih in molčečih moških, ki se odpravljajo nastavljat pasti, v vojno za ideje, ki jih ne razumejo, ampak tako je bilo že od nekdaj, svet molčečih in svet podpirajočih žensk, ki trpijo zraven, in svet, kjer se red stvari prenaša po inerciji. Narava je živa, še preveč, saj je nevarna, družbena izolacija zunaj klana skoraj popolna, pošteni ljudje pa slepi nadaljevalci neizpisane tradicije, ki je čez vse. Močna, surova in stilsko ogolela proza, škrta in prikrivajoča kot fasade ljudi, ki se v njej skozi generacije borijo za preživetje.