Kako je Gardsko jezero dobilo puščavo

Prejšnji petek sva s fotoKrajncem, »odeta v cape svojega poklica,« kot bi rekel William Faulkner, navsezgodaj sedla v avto in zdrvela v noč, ki se je čedalje bolj redčila. Ko sva peljala mimo Postojne, je gozdove pod Ravbarkomando oblivala samozavestna filmska svetloba. Če tu umreš, se ti nič ne zgodi, sem si mislil. Kje so slovenski filmarji, ko svetloba – faulknerjevska »svetloba v avgustu« – kliče film? Zakaj tega nikoli ne vidimo v slovenskih filmih? Toda višje, pred nama, v daljavi, so se kopičili oblaki, ki so izgledali kot risbe, kot slikarska platna. Slikarska svetloba, je dahnil fotoKrajnc. Prav res, »pomorsko« kalvarijo, ki sva jo videla (tam nad sabo), bi lahko povsem mirno podpisal britanski ekscentrični romantik J. M. W. Turner. Le še neurje bi naju moralo zgrabiti. In premetavati. Kot barko. A upanje je obstajalo. Od časa do časa je začelo liti. Na polno. In čez čas je ponehalo. Pa spet začelo. In spet nehalo.