Zlata doba za energetske špekulante

Visoke cene energentov povzročajo verižno rekordno zviševanje življenjskih stroškov in države so pred zimo prisiljene pripravljati nove svežnje pomoči za gospodinjstva in gospodarstvo, enotni evropski energetski trg pa doživlja pravo zlato dobo. Cene rastejo v nebo in udeleženci na tem trgu, oblikovanem, da bi bila konkurenca čim večja, cene pa čim nižje, ustvarjajo rekordne prihodke in dobičke, o kakršnih pred leti niso mogli niti sanjati.

Čeprav v javni razpravi vsi ves čas bolj ali manj kažejo na Rusijo in posledice vojne, pred tem pa so kazali na hitro okrevanje po pandemiji covida, je hkrati ves čas jasno, da so na trgu energentov zavladali sebični interesi in vojno dobičkarstvo. Generalni sekretar Združenih narodov António Guterres je že pred mesecem vlade po vsem svetu pozval, naj ta »groteskni pohlep«, ki ga doživljamo, nemudoma obdavčijo, denar pa porabijo za podporo najranljivejšim v krizi, vendar se na te pozive zoper zlorabo razmer za služenje dolgo ni nihče odzval. Zdaj, ko je vse več ljudi v stiski zaradi visokih cen, ta konec tedna so že potekali protesti v Italiji in Nemčiji, sta poseg v visoke dobičke in na trg električne energije napovedali evropska komisija in nato še posebej Nemčija. A kdo so ti, ki služijo? Kdo so ti, ki zvišujejo na primer cene slovenske elektrike, proizvedene s slovenskimi vodnimi ali sončnimi viri, čeprav sta voda in sonce ostala enako »zastonj« in nista povezana z rastjo cen ruskega plina? Kako vse skupaj sploh poteka? In kakšno vlogo imajo pri tem slovenska, tudi državna energetska podjetja?

Podjetja, ki delujejo na energetskem trgu, so vse manj pripravljena razkrivati podatke o svojem poslovanju, saj se zavedajo, da javnost ob objavah ne bo ostala ravnodušna. Organizacija Greenpeace je že aprila letos opozorila, da so naftne družbe v Evropi samo marca v povprečju na dan zaslužile dodatnih 107 milijonov evrov zaradi zvišanih cen goriva. António Guterres se je avgusta z izjavo odzval na uradne objave o dobičkih 28 največjih svetovnih podjetij zlasti iz panoge fosilnih goriv, saj so te objave razkrile, da so dobički osemindvajseterice že v prvem četrtletju letos skupaj dosegli skoraj sto milijard dolarjev oziroma skoraj 2,9-krat toliko kot leto prej. V drugem četrtletju so nekateri poročali o še višjih dobičkih. Velikan Shell je imel samo v drugem četrtletju 11,5 milijarde dolarjev dobička, prvo je končal z 9,1 milijarde dolarjev dobička.

61,8 mio €
dividend so si 5.avgusta letos izplačali delničarji Petrola

2.260,42 €
je meseca junija letos znašala povprečna neto plača v panogi proizvodnja električne energije, kar je 1,7-kratnik povprečne neto plače v državi

18,6 mio €
čistega dobička je lani imela skupina Geoplin

V omenjeni osemindvajseterici so globalni igralci na energetskem trgu. Posebno vlogo pa igrajo tudi evropski in slovenski. Vsi imajo isti namen: v teh izrednih razmerah izkoristiti negotovost in z njo zaslužiti. Nemški kancler Olaf Scholz je to nedeljo pod žaromete postavil akterje z evropskega trga električne energije. »Opažamo špekulacije zlasti na trgu električne energije, kjer imajo proizvajalci nepričakovan dobiček, ker izkoriščajo razmere in ker se zaradi visokih cen plina draži tudi električna energija. Tako ogromno zaslužijo. Zato bomo spremenili tržna pravila, da bomo ta ogromni dobiček odpravili ali vsaj omejili,« je poudaril ob napovedi več kot 65 milijard evrov vrednega svežnja pomoči nemškim gospodinjstvom in gospodarstvu ob prihajajoči zimi – vlada ga mora sprejeti tudi zato, da pokrije izpad, ki nastaja zaradi omenjenih dobičkov.

Scholz je v svojem nastopu neposredno pokazal na način določanja cen električne energije na enotnem evropskem trgu.

Kaj je težava evropskega trga z električno energijo in kaj so špekulacije, ki jih je omenil? Zakaj cene ruskega plina narekujejo tudi ceno elektrike v EU, čeprav so države članice pri proizvodnji elektrike neprimerno bolj samooskrbne kot pri plinu? V Sloveniji smo lani z domačo proizvodnjo elektrike na primer zadovoljili 82,9 odstotka potreb končnih odjemalcev elektrike, je uradni podatek Agencije za energijo.

V uvodu moramo omeniti izvirni greh, o katerem Scholz in von der Leynova ne govorita, saj je zanj odgovorna prav politika – pri kateri sta sodelovala oba, saj sta bila oba visoka funkcionarja prejšnjih nemških vlad. Elektrika je v celotni EU, tudi pri nas, vedno veljala za temeljno življenjsko dobrino, katere ceno regulirajo države in pri kateri se ne dovoli špekulirati. Bila je netržno blago, njena cena in proizvodnja sta bili strogo nadzorovani. A prav evropska politika je tista, ki je to načelo po letu 2000 začela spreminjati, seveda pod vplivom močnih finančnih in kapitalskih lobijev, in se sama odločila, da elektrika postane čisto navadno tržno blago. Tako je v naslednjih letih pristala v rokah udeležencev na trgu, ki težijo k ustvarjanju dobička, in postala predmet terminskih in drugih pogodb, s katerimi veletrgovci iz energetike in finančne industrije špekulirajo o cenah v prihodnosti in vnaprej oblikujejo višje cene – za gospodinjstva in za gospodarstvo.

Politično se je proces imenoval liberalizacija trga električne energije, politiki – ki so jih podučevali lobisti z jasnimi interesi – so v imenu domnevno nižjih cen propagirali, da je treba elektriko osvoboditi državnih verig, jo spustiti na trg – seveda z utemeljitvijo, da bomo kupci po novem lahko izbirali, po kakšni ceni in od koga jo bomo kupovali, tako kot vselej.

V Sloveniji se je zgolj v drugem četrtletju letos povprečna cena električne energije za gospodinjske odjemalce v primerjavi s prvim četrtletjem zvišala za 35 odstotkov. Ta cena, v kateri so upoštevani vsi davki, je sicer znašala 72 odstotkov povprečne cene v EU, navaja Statistični urad RS.

Z liberalizacijo trga električne energije, ki je v Sloveniji v popolnosti zaživela julija 2007, so se v verigo proizvajalci–dobavitelji– odjemalci kot dodatni člen vključili trgovci z elektriko. Ti v nasprotju z dobavitelji nimajo končnih odjemalcev, za katere kupujejo elektriko (denimo 860.776 slovenskih gospodinjstev), pač pa elektriko kupujejo le za preprodajo dobaviteljem, seveda z dobičkom. Trgovanje s »fizično« elektriko je izjemno živahno, velik del poslov poteka prek energetskih borz, zadnji posli se sklepajo še uro pred dobavo. V Sloveniji funkcijo borze opravlja ljubljansko podjetje Energetska borza BSP, d. o. o., ki je v lasti državnih energetskih družb Borzen in Eles. Prek BSP trguje 31 članov, med njimi le 12 slovenskih podjetij, tudi Petrol, Holding Slovenske elektrarne (HSE), GEN Energija, GEN-I in sam Eles.

Enotni evropski trg tudi pomeni, da ne zdrži idilična predstava, da elektrika, proizvedena na Dravi ali s kurjenjem premoga v Šoštanju, konča le v naših žarnicah, pralnih strojih, televizorjih. V Sloveniji res količinsko proizvedemo skoraj 83 odstotkov električne energije, ki je porabimo (pri tem podatku je upoštevano, da je pol proizvodnje jedrske elektrarne v Krškem namenjene Hrvaški), vendar se ta elektrika na strani ponudbe vključuje na evropski trg. Vsa se torej ne porabi tukaj, velik delež je surovina, s katero trgujejo omenjena podjetja. In ji določajo ceno glede na povpraševanje na evropskem trgu.

2,6 mlrd €
čistih prihodkov od prodaje je lani imela družba Hse, 40 odstotkov več kot leta 2020.

105,6 mio €
čistega dobička je lani izkazala skupina Gen, 64 odstotkov več kot leta 2020.

132.971 €
neto je lani zaslužila predsednica uprave Petrola Nada Drobne Popović.

Kako intenzivno se trguje, nazorno kažejo že mesečni podatki o izvozu elektrike iz Slovenije in uvozu vanjo. Zadnji podatki Statističnega urada RS so za letošnji julij, ko je Slovenija pri neto proizvodnji 1022 gigavatnih ur elektrike izvozila 761 gigavatnih ur in jih hkrati uvozila 809. Gospodinjstva so julija porabila 241 gigavatnih ur elektrike.

»Elektrika iz slovenske hidroelektrarne se proda za oskrbo gospodinjstev v Italiji, če je tam cena višja,« dejanske razmere opisuje dr. Matej Toman iz državne Agencije za energijo, ki nadzoruje slovenski trg z energijo. »To pa pomeni, da morajo končni dobavitelji za slovenska gospodinjstva nekje dokupiti elektriko, pogosto je to v Nemčiji ali na Madžarskem.« Ravno z Madžarsko smo od 30. junija letos povezani neposredno z daljnovodom, prej smo elektriko od tam uvažali prek Hrvaške. Za uvoze morajo biti na voljo čezmejne prenosne zmogljivosti, in to na vsaki meji. Tudi te nekaj stanejo. »Konkurenca lahko pomeni tudi višje cene, ne nujno nižjih,« strne dr. Toman.

Le nekaj dni pred Scholzem je na bistvo problema ob obisku Blejskega strateškega foruma opozorila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen – seveda z bolj diplomatskimi besedami. In napovedala ukrepanje: »Zdaj se ukvarjamo z nujno intervencijo in strukturno reformo trga z električno energijo.«

V Sloveniji se je zgolj v drugem četrtletju letos povprečna cena plina za gospodinjske odjemalce v primerjavi s prvim četrtletjem zvišala za 11 odstotkov. Ta cena z vsemi davki je znašala 75 odstotkov povprečne cene v EU, navaja Statistični urad RS.

A o čem dejansko govorita Scholz in von der Leynova? Kaj točno naj bi bilo narobe? Oba s prstom – končno – kažeta na način določanja cen na evropskem trgu elektrike oziroma na špekulacije. Elektrike, drugače od recimo plina, ni mogoče fizično kupiti na zalogo, količinska ponudba mora biti vsak trenutek izenačena s povpraševanjem. In čeprav se elektrika v Evropi proizvaja iz zelo različnih surovin, katerih cena je zelo različna – od vode, sonca in vetra, ki so v resnici brezplačni, do jedrskega goriva, premoga in zdaj daleč najdražjega zemeljskega plina –, dejansko tržno ceno elektrike na veleprodajnem trgu za vse narekuje zadnji proizvajalec. Torej tisti, ki je še potreben, da se ponudba uskladi s povpraševanjem, in ki poskrbi za dokončno zagotovitev potrebnih količin elektrike.

»Cena elektrike na evropskem trgu, katerega del je tudi Slovenija, se oblikuje glede na najdražjega ponudnika, ki je še potreben, da se ponudba sreča s povpraševanjem. V Evropi je tak najdražji ponudnik termoelektrarna na plin. Plin ima položaj goriva, ki določa tako imenovano marginalno ceno, za kar sta poskrbela bivša nemška kanclerja Gerhard Schröder in Angela Merkel s svojimi katastrofalnimi odločitvami o naslonitvi največjega evropskega gospodarstva v celoti na ruski plin in o predčasnem  zaprtju jedrskih elektrarn,« trdi Janez Kopač, ki je bil od leta 2011 do 2021 direktor sekretariata Energetske skupnosti s sedežem na Dunaju – skupnosti, ki v skupni energetski trg za električno energijo in plin združuje EU in države jugovzhodne Evrope.

»Najpomembnejši vzrok za letošnjo izjemno rast cen elektrike so resda zmanjšane dobave ruskega plina. Rusija uporablja plin kot orožje,« pravi Kopač. Pri tem poudarja še tri »dodatne nesrečne okoliščine«, zaradi katerih so se razmere zaostrile: zaradi letošnje suše je proizvodnja hidroelektrarn minimalna, z visokimi poletnimi temperaturami se je zaradi delovanja klimatskih naprav povečala poraba (»Evropejci še naprej živimo energetsko potratno, na primer v lepo ohlajenih prostorih poleti«), poleg tega je zaradi različnih tehničnih vzrokov in premajhnega pretoka rek, potrebnih za hlajenje, začasno ustavljenih kar 29 francoskih jedrskih elektrarn od skupno 56. Sliko sedanjih razmer kaže primer Slovenije: zaradi suše je bila julija proizvodnja elektrike v hidroelektrarnah medletno 52 odstotkov manjša, izpade pa so morale nadomeščati termoelektrarne, katerih proizvodnja je bila 54 odstotkov večja.

Prek opisanega ustroja določanja cen elektrike se tako visoke cene plina seveda prelivajo v cene elektrike, ogromna negotovost, ki se kaže tudi v nejasnostih v zvezi z dobavo ruskega plina v prihodnosti prek plinovoda Severni tok 1, pa ustvarja idealne razmere za špekulacije in seveda špekulante na trgu. »Od visokih cen elektrike imajo dobiček vsi proizvajalci, ki proizvajajo z nizkimi stroški (hidro-, sončne, vetrne, jedrske elektrarne), in pa trgovci, ki so pravočasno zakupili elektriko po veliko nižjih cenah in jo zdaj prodajajo po trenutno visokih cenah,« pravi Kopač.

A na tem trgu niso samo ti akterji. Tu so še finančni špekulanti. Investitorji in velike investicijske banke na primer. Zanje je elektrika zgolj ena od mogočih naložb. In zdaj je trgovanje z njo izjemno dobičkonosno.

Posebej sporne so tudi terminske pogodbe, s katerimi se kupuje elektrika za leto vnaprej – s tem se tudi za prihodnost določajo cene na visoki ravni. »Ključna težava na vseh energetskih trgih so poleg vpliva geopolitičnih dejavnikov špekulativni terminski nakupi električne in tudi druge energije. Kdo so akterji na tem trgu, pa je jasno. Gre za velike investicijske banke in investitorje, ki s špekulativnimi nakupi terminskih opcij na trgih dobrin, ne samo energije, ustvarjajo velike dobičke in tudi rušijo ali napihujejo cenovna razmerja na trgih,« opisuje evropski poslanec iz skupine Renew Europe Klemen Grošelj.

Ta »dolce vita« energetskih dobičkarjev, ki je postala vidna po objavi njihovih rezultatov v času eksistenčne stiske marsikoga v Evropi, je zdaj kočno začela zanimati tudi bruseljsko administracijo.

Bruselj kratkoročno napoveduje poseg v določanje cen, dolgoročno pa reformo trga energije. Na dan izida tega članka bo v Pragi potekalo izredno srečanje ministrov za energetiko EU, osrednja tema bo ločitev cen električne energije od cen plina oziroma uvedba cenovne kapice za električno energijo iz večine obnovljivih virov. Nemčija ukrepa že sama, tudi tokrat. Neodvisno od namer Bruslja je nemško ministrstvo za gospodarstvo in podnebne ukrepe potrdilo, da se ukvarja z reformo, ki naj bi preprečila, da bi naraščajoče cene plina vplivale na cene električne energije za končne porabnike. Namen je, da bi imeli potrošniki koristi od elektrike, poceni proizvedene iz obnovljivih virov energije, oziroma da bi se cene približale dejanskim stroškom proizvodnje električne energije. Nadaljnji dobički, ustvarjeni na trgu, pa naj bi bili dodatno obdavčeni. Španija in Portugalska sta denimo že pred časom drugače ukrepali zoper te težave: uvedli sta subvencioniranje cene plina za plinske elektrarne, s čimer so se veleprodajne cene elektrike sicer znižale, vendar se je poraba plina v plinskih elektrarnah podvojila.

Pa je uvedba kapice prava rešitev? Bo regulaciji sledilo rožljanje s tožbami, kot zdaj denimo v Sloveniji pri trgovcih z naftnimi derivati? »Regulacija končnih cen, kakršno si je Janševa vlada privoščila za goriva, bi lahko pripeljala do tožb, čeprav sta vsaj največja udeleženca na trgu električne energije – Holding Slovenske elektrarne in GEN Energija – v stoodstotni državni lasti in morda vsaj ta dva ne bi tvegala tožbe. Bolj smiselna in manj tvegana se zdi cenovna kapica pri elektriki iz virov, ki so cenejši od plinskih termoelektrarn. Tako kapico je treba določiti vsak dan sproti, potem ko veš, kakšne so cene na trgu za dan vnaprej. Malo bolj zapleteno, a bistveno bolj življenjsko,« pravi Kopač.

Kakšen bo končni izid za evropske potrošnike, ni jasno, zagotovo pa je težko biti optimističen. Ne gre spregledati, da skušajo vlade domnevno stopiti na prste eni od finančno in lobistično najmočnejših gospodarskih panog – energetiki, ki je hkrati zelo povezana s finančno industrijo, ta pa se tudi sama udeležuje tega trgovanja in prav tako iz elektrike kuje izredne dobičke. Že slovenska energetika je finančno ena najmočnejših panog. Družbe, ki se ukvarjajo z oskrbo z električno energijo, plinom in paro, so imele lani 10,5 milijarde evrov prihodkov, kar je recimo štiri milijarde več kot celotno gradbeništvo, in tudi lani so v tej panogi imeli najvišjo povprečno mesečno plačo na zaposlenega (3040 evrov bruto).

Grošelj na primer ni optimist: »Sam v strukturno reformo v teh okoliščinah, žal, ne verjamem. Potrebna bi bila zelo ostra in takojšna interventna regulacija energetskih trgov, tudi trga z električno energijo, ki bi vključevala resno in precejšnjo omejitev obsega terminskih pogodb. Omejiti bi morali tudi trgovanje na tako imenovanem spot trgu, šlo naj bi za nabave, potrebne za zagotavljanje stabilne in varne dobave energije, ne za ustvarjanje ekstradobičkov. Primarna oskrba pa bi se zagotavljala z dolgoročnimi (do pet let) pogodbami o dobavah z opredeljenimi cenovnimi formulami in roki ter količinami. S tem bi s trgov energentov izločili finančne institucije in investitorje. Tako bi dobili tudi zelo realen pregled stanja na skupnem energetskem trgu EU, brez interesnih manipulacij, kar bi bila potem podlaga za pripravo ukrepov v okviru zelenega prehoda in s tem povezanih investicijskih projektov in programov.« Meni, da je časa za ukrepanje še nekaj. »A se bojim, da ga EU skupaj z državami članicami predvsem zaradi ideoloških in interesnih razlogov ter nerazumevanja položaja v trenutnih geopolitičnih razmerah ne bo znala izkoristiti, in nas čaka precej zahtevna prihajajoča zima.«

Tudi Kopač meni podobno: »Vsaj prihodnji dve leti bo hudo. Trg se bo stabiliziral pri najmanj dvakrat višjih cenah, kot so bile lanske, in vsi industrijski porabniki ne bodo preživeli. Cenovna kapica za podmarginalne tehnologije bi bila v teh hudih letih dobrodošla. Brez intenzivnih ukrepov za energetsko učinkovitost in obsežnih vlaganj v elektrarne, ki uporabljajo obnovljive vire energije, pa tako ali tako nimamo možnosti.« Vsi torej vedo, kaj se dogaja. Vsi vedo, da gre za špekulacije. A govorijo o reformah, namesto da bi nemudoma ukrepali. Ker tudi to lahko.

POVEZANI ČLANKI:

• Slovenski dobičkarji