Film / Padec

za +

Zadnji selfi.

Padec se začne na orjaški steni, ki se je oklepata Becky (Grace Caroline Currey) in njen mož, Dan (Mason Gooding), veterana prostega plezanja, toda še preden rečeta »cliffhanger«, klini popustijo, vrv se strga in Dan strmoglavi v globino. Nič posebnega – vse skupaj je zrežirano rutinsko, brez pravega suspenza, brez prave strasti, brez cliffhangerjev. In potem gre še na slabše: Becky, vsa zlomljena, potrta, objokana, zapita in obupana, opusti plezanje, tako da jo potem oče, ki ga igra Jeffrey Dean Morgan, prepričuje, naj se vrne v življenje, a ta prizor je tako kilavo naiven, da vas ima, da bi vstali in odšli iz kina. No, naredili bi katastrofalno napako. Padec se namreč kar na lepem čudežno in naravnost neverjetno pobere – in mutira v eleganten, napet, kompakten, srhljiv, luciden, konceptualen, krut, brezmejno kinetičen B-triler preživetja.

Ubogo Becky namreč obišče Hunter (Virginia Gardner), najboljša prijateljica, prav tako ekspertna plezalka (YouTube smeri), uživačica, ki jo zvleče v kalifornijsko puščavo, kjer stoji opuščeni radijsko-televizijski stolp, ki ga je za dva Eifflova stolpa, le da je tanjši, bolj ko ne le drog s stopnicami, ki ga pokonci drži kopica zajl. Ja, stolp je impozantna sedemstometrska pošast – sredi ničesar. Ja, Becky noče gor – nima ne volje, ne samozavesti. Ja, s Hunter po zdelanih, razmajanih, zarjavelih, razpadlih stopnicah vendarle splezata na vrh – škljocneta orgiastični instagramski selfi in katarzično raztrosita Danov pepel. In ja, ko se stopnice zrušijo, obtičita na vrhu tega gladkega, spolzkega, nestabilnega, hipnotičnega, faličnega, vrtoglavega droga – na mali platformi (v velikosti škatle za pico, kot pravita), ki jo maje veter in cvre sonce. Telefon ne dela, vrv je kratka, vode ni, torba jima je padla nekaj nadstropij nižje, ne moreta se premakniti, toda film jima omogoči, da vse, kar imata na sebi (spodnje perilo, copate, nogavice) in pri sebi (telefon, palico za selfije, daljnogled), prelevita v crescendo adrenalinskih in zelo kreativnih planov B (ki bi navdušili Čehova), obenem pa v tem minimalizmu in tej omejenosti najde več osupljivih in razburljivih neverjetnosti, kot jih najdete v vsem maksimalizmu Marvelovih superprodukcij – nekatere bodo postale referenčne, ja, klasike. Detektiv Scottie Ferguson (James Stewart), protagonist Hitchcockove Vrtoglavice, bi omedlel že ob pogledu na ta stolp – kaj šele ob pogledu z njega. Kaskaderji in direktor fotografije – MacGregor – res zasijejo. Akrofobija že dolgo ni bila tako imerzivna. A Hitchcockova Vrtoglavica sreča tudi Hitchcockove Ptiče, ko se protagonistk lotijo krvoločne ujede, Vrtoglavica in Ptiči pa srečajo še eno Hitchcockovo klasiko, Dvoriščno okno, ko protagonistki z višave nemočno mahata ljudem, ki ju ne vidijo. (kino)