23. 9. 2022 | Mladina 38 | Kultura
Vedno outsiderka
Na festival Sonica prihaja nizozemska didžejka Marcelle, ki izstopa po tehnologiji, tehniki, slogu in navsezadnje tudi po tem, kako se stvari loteva
Nastop DJ Marcelle v Ugandi
© osebni arhiv
Mojstrska nizozemska didžejka Marcelle, ki ji bomo to soboto, 24. septembra, lahko prisluhnili v Ljubljani, je pripadnica stare šole. Pa ne po izbiri posnetkov, ki gradijo njene edinstvene nastope. Vrti namreč skoraj izključno novo muziko, saj, kot je te dni povedala v pogovoru za Mladino, je prepričana, da mora biti javno predvajana glasba sodobna, »kot da bi bral današnji časopis«. Bila je na primer med prvimi, ki so na Nizozemskem v nastope vključevali zvrst dubstepa. Ne, DJ Marcelle je stara šola po tem, kako se loteva stvari, in po tehnologiji, ki jo uporablja. Ne razume novodobnih platosukov, ki imajo ročne gibe na mešalni mizi skrbno skoreografirane in roke angažirano vihtijo v zrak. Raje sledi staremu etosu glasbene zvedavosti, raziskovanja, brezkompromisnosti, nenastopaštva, neprilagajanja občinstvu, nepredvidljivosti in hipne spontanosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 9. 2022 | Mladina 38 | Kultura
Nastop DJ Marcelle v Ugandi
© osebni arhiv
Mojstrska nizozemska didžejka Marcelle, ki ji bomo to soboto, 24. septembra, lahko prisluhnili v Ljubljani, je pripadnica stare šole. Pa ne po izbiri posnetkov, ki gradijo njene edinstvene nastope. Vrti namreč skoraj izključno novo muziko, saj, kot je te dni povedala v pogovoru za Mladino, je prepričana, da mora biti javno predvajana glasba sodobna, »kot da bi bral današnji časopis«. Bila je na primer med prvimi, ki so na Nizozemskem v nastope vključevali zvrst dubstepa. Ne, DJ Marcelle je stara šola po tem, kako se loteva stvari, in po tehnologiji, ki jo uporablja. Ne razume novodobnih platosukov, ki imajo ročne gibe na mešalni mizi skrbno skoreografirane in roke angažirano vihtijo v zrak. Raje sledi staremu etosu glasbene zvedavosti, raziskovanja, brezkompromisnosti, nenastopaštva, neprilagajanja občinstvu, nepredvidljivosti in hipne spontanosti.
Setov ne pripravlja vnaprej, namesto tega tvega in nize (ali plastenje) komadov sestavlja po navdihu, v trenutku, z improviziranjem. Je tudi ena redkih redno nastopajočih na prepoznavnejših poletnih festivalih elektronike, ki nastope vedno zastavijo izrazito nežanrsko – poseže po dancehallu, basovskih odvodih, dubu, reggaeju, junglu, drum ’n’ bassu, technu, pa tudi po čudaškem hiphopu, etnu ali ambientali. Najpogosteje jo uvrščajo kar v žanrski miks »avant-garde ethno bass«. K plastenju in mešanju neštetih izrazov lahko dodamo še konkretne zvoke – plesne udarce utegne vsak hip pospremiti zvok straniščnega kotlička ali oglašanje kakšne živali. S tem se nenehno brca z območja udobja in ne preseneti le občinstva, ampak pogosto tudi sama sebe. Tako kot so to nekoč počeli ugledni techno rokohitrci, glasbo vrti dosledno z vinilk, na treh gramofonih. Nima profila ne na Twitterju ne na Instagramu.
Marcelle Van Hoof, kot je njeno polno ime, ni ravno kliše sodobne didžejke in je veteranka v pravem pomenu besede. Šteje skoraj 60 let, prvi muziki, ki sta jo spodbudili k nabavi vinilk, sta bili punk in postpunk. In to v dejanskem času, torej v času, ko sta ti sceni zaživeli in je bilo, kot se spominja, »nekaj najbolj normalnega biti levičar in nasprotovati kapitalizmu. Zdaj, s poplavo novih fašizmov, je ravno obratno.« Danes njena zbirka šteje okoli 20 tisoč plošč. Že desetletja vodi radijsko oddajo Another Nice Mess, je stalnica in tudi rezidentka neštetih klubskih večerov in festivalov, redno izdaja avtorsko muziko.
Pripadnica stare šole je tudi po tem, da muziko zbira predvsem na terenu, v ploščarnah. »Nikoli ne iščem (specifičnih) plošč, pa jih vseeno vedno najdem,« pravi. Najraje odkriva čudaške, bizarne in nenavadne vinilke, prav tako najnovejše drzne klubske trende. Radovednost in zvedavost sta njeni glavni gonili pri raziskovanju glasbe in na nastopih. Ti se ne ponavljajo. »Nikoli ne počnem istih stvari dvakrat, nikoli ne natreniram miksov, vedno se odločam v trenutku, vedno improviziram. Potrebujem izziv. Zato imam tudi plošče v torbi zložene dokaj naključno, ker se moram tako zelo hitro odločiti za naslednjo potezo. Nikoli ne pripravim zaporedja plošč, to bi se mi zdelo skrajno dolgočasno.« Spet popoln odklon od didžejevske norme – od rednega poseganja po komadih favoritih (tudi hitih), prav tako od ponavljanja istih nizov posnetkov vso festivalsko sezono. Včasih tudi vse leto. Ne, to ni zanjo. »Svet didžejev je v svojem bistvu precej konservativen. Trditev velja za promotorje in izvajalce. Moje korenine so v glasbi protesta, v punku, v avantgardi. Presenečena sem, koliko mainstreama je okoli mene na festivalih, koliko dolgočasnih didžejev.«
Nizozemska, od koder prihaja, v kontekstu elektronske glasbe sicer velja za državo z izjemno močno tradicijo. Ta čas se zaradi vitalnega infrastrukturnega zaledja klubov, ploščarn, založb, radijskih oddaj in festivalov morda ponaša s celo najmočnejšo sceno na stari celini. A DJ Marcelle te teze ni potrdila. »Nikoli nisem pripadala kaki sceni, od nekdaj sem nekakšna avtsajderka. V Amsterdamu se po mojem mnenju zdaj dela veliko dolgočasne muzike. Nočem biti negativna, samo ne čutim kake resne povezave.«
Živimo v surovem času, ko lovke multinacionalk presegajo tradicionalno vlogo sponzorstev in posegajo v samo bistvo organizacije glasbenih prireditev in festivalov. Izvajalke in izvajalci se prav tako tržijo na nove načine. To opaža tudi DJ Marcelle: »Nekateri didžeji razmišljajo precej neoliberalno, nase gledajo kot na blagovno znamko. Sama hočem zbežati čim dlje od tega razumevanja. Nikoli se tudi nisem prijavila za nobeno štipendijo. Ne bom upravičevala svojega dela birokratu, ki sedi za mizo.« Raje ima čim večjo samostojnost in predvsem neodvisnost. Sicer ima agenta, a ta ji nikoli ne svetuje, na katerih prireditvah ali festivalih naj nastopi.
Marcelle je pravo nasprotje podobe v priročnikih, ki nam govorijo, kako uspeti kot didžej. »Edino pravilo je, da ni pravil. To me je naučila glasba moje mladosti in to vodilo me spremlja na vsej glasbeni poti.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.