Lou Reed: Words & Music, May 1965

+ + + +

Zadnja leta se kar kopičijo arhivske izdaje »boomerskih« glasbenih velikanov, ki pozornost širše javnosti od aktualnejših izdaj preusmerjajo k nostalgiji po »zlati dobi«. Po nedavnih izdajah Neila Younga in Joni Mitchell je pred nami nova izbrskanina, tokrat izpod prstov gonilne sile ikonične zasedbe The Velvet Underground, seksapilnega šarmerja, uglajenega džankija in popisovalca boemstva newyorškega podzemlja šestdesetih let, ki je pisal zgodovino popularne muzike in v navezi z Metallico v poznih letih postregel tudi z enim najbolj popljuvanih albumov vseh časov.

Za veliko večino so njegovi evergreeni povsem dovolj. Bo pa ta zbirka doslej neizdanih demo posnetkov, ujetih na magnetofonski trak, ki ga je leta 1965 poslal staršem z navodilom, naj ga avtorsko zaščitijo, nagovorila najbolj zagrizene fene in ljubitelje raritet. Izdaja med drugim vključuje rudimentarne poskuse in skice poznejših hitov, kot so Waiting For My Man, Heroin in Pale Blue Eyes. Gre za akustične kitarske komade z njegovim vokalom in včasih gostujočim bekvokalistom ter vložki orglic. Zaprašena, lo-fi zvočna podoba tu in tam ustvari iluzijo, da poslušamo primerke apalaškega folka iz tridesetih let minulega stoletja.

V komadih ni ničesar, kar bi napovedovalo kasnejšo spojitev z avantgardo, nobene slutnje o še neuresničenih daljnosežnih vplivih na razvoj alternativne muzike v najširšem pomenu. Toda prav v tem je njihova vrednost – v kantavtorski preprostosti, ki jo bolj kot z diskografijo zasedbe The Velvet Underground povezujemo z njegovimi kasnejšimi solo albumi, kot je Transformer (1972). Eden prijetnejših vidikov te arhivske kompilacije je občutek, ki nas preveva ob poslušanju teh komaj skupaj stoječih komadov, ki so se kasneje zapisali v rock kanon. Zdi se, da z Reedom ždimo v kakem newyorškem loftu na topel majski dan leta 1965, medtem ko se trudi na trak spraviti svoje šele grobo brušene zamisli in nastajajoča besedila, ki jih bodo v prihodnjih desetletjih posvajale nove in nove generacije. Razštelana kitara, slabo prijeti akordi, fušanje … Slišimo vse njegove hibe in prav v tem je največji čar. Le redkokatera klasika pač nastane čez noč kot brezhibno izdelana mojstrovina. Pri Reedu neposredno začutimo, kako daleč so bile izhodiščne zamisli od kasnejšega epohalnega materiala, h kateremu so veliko prispevali preostali člani njegove izvorne zasedbe. Po svoje gre za izsek iz dnevnika kantavtorja v nastajanju – mladega umetnika, ki išče svoj glas in zven, še ne povsem prepričan sam vase. Prav v tem najdemo neko tolažbo za vse mlade ustvarjalke in ustvarjalce, ki se ta hip ukvarjajo s svojo avtorsko prepoznavnostjo. Tudi Lou Reed je bil nekoč samo neki Lou Reed z nekaj verzi v beležnici in par akordi v glavi.