Noč čarovnic se konča

za

Psihopat in Čudakinja.

Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), protagonistka neskončne sage o Noči čarovnic, predhodnica poročnice Ripley iz O smega potnika ( ja, O smi potnik je bil Noč čarovnic v vesolju), je sama doma, a se dobro zaveda, da doma nisi nikoli sam in da je dom past. Vrag je že vzel šalo. Stemnilo se je. Laurie v nekem trenutku odpre predal in izbira nož, ki ga bo uporabila – kamera se upre v te nože in za trenutek ali dva obvisi nad njimi. Tako se je kamera v prejšnjih Nočeh čarovnic pogosto uprla v nože, med katerimi je izbiral psihopatski Michael Myers. Jasno, vedno je izbral največjega, najbolj mesarskega. Tako kot tudi Laurie izbere največjega. Kot da bi nam hotel film reči: se vam ne zdi, da Laurie Strode malce spominja na Michaela Myersa? Mar ni Laurie Strode kot Michael Myers? V resnici je še huje: vsak lahko postane Michael Myers.

V Haddonfieldu (Illinois), kjer se je vse začelo (in se potem tudi vedno znova nadaljevalo), se mu ne more nihče upreti. Viralen je, adiktiven, referenčen. Postal je »njihov«. Pravijo mu »mož z masko«, »poosebljeno zlo«, »zver«, »pošast«, »bavbav« – postal je del lokalne mitologije. Noče stran. Laurie, zdaj, po vseh teh letih in nadaljevanjih, opolnomočena in oborožena, pravi, da je vedela, da se bo vrnil. Ne, ne vrne se – ker nikoli sploh ni odšel. Rodni Haddonfield je tako okužil, da izgleda kot vojno mesto. Ljudi je navdal z žalostjo, grozo, paranojo, občutkom krivde, jezo. Zbujajo se v strahu – in ko se zbudijo, imajo občutek, da so preživeli še eno peklensko noč. Da so torej spet preživeli Michaela Myersa. Vsaka noč je boj za preživetje, kaj šele noč čarovnic. Tu steče veliko krvi. In to puščanje krvi deluje kot metafora neoliberalnih politik (austerity, rezanje socialne države ipd.), ki ljudem dobesedno puščajo kri.

V originalni Noči čarovnic nismo videli niti kaplje krvi. John Carpenter je publiko strašil s filmsko tehniko – s filmom. Noč čarovnic je bila čisti film, absolutni film, film, ki se je vrnil h koreninam filma – k pogledu in gibanju. Film Noč čarovnic se konča, ki se dogaja štiri leta po filmu Noč čarovnic mori in ki obljublja, da je zadnja Noč čarovnic (če seveda verjamete), kaže, kako v Michaela Myersa »mutira« Corey (Rohan Campbell), dobrodušni mladenič, lokalni mehanik, ki namenoma ne bi pohodil niti mravlje, a najprej ponesreči ubije nekega otroka in potem – spet ponesreči – še nekega brezdomca. Ljudje si tu »ponesreči« počnejo tako grozne in strašne reči, da Michaela Myersa niti ne potrebujejo – vsak lahko postane Michael Myers. Čisto vsak. Vsak ga ima v sebi – Haddonfield, lokalni huligani, DJ, policist, zdravnik, njegova asistentka, Laurie in Corey, ki se potem v bizarni simbiozi z Michaelom Myersom (James Jude Courtney), svojim presenetljivo samozatajenim alter egom (gospodom Hydom), maščuje vsem, ki so ga prizadeli, užalili, šikanirali, brutalizirali in razjezili, tako da je videti kot Paul Kersey (ki v filmski seriji Death Wish ni oproščal). Laurie, sprva njegova zaščitnica (Psihopat in Čudakinja, jima pravijo huligani), v njegovih očeh vidi Myersove oči. Neoliberalizem je sprožil strahovito dirko navzdol, ljudje so v vojni, tako jim ne preostane drugega, kot da postanejo Michael Myers. Če hočeš preživeti, moraš biti kot Michael Myers. Ta pač slovi po tem, da preživi vse napade, vse uboje, vse konce. Da je neuničljiv. Kot Laurie. Zato niti ne preseneča, da njena vnukinja (Andi Matichak) »nekaj čuti« le ob Coreyju, iteraciji Michaela Myersa. (kino)