14. 10. 2022 | Mladina 41 | Kultura
Po nasvet k mravljicam
Štiri črne mravljice Anje Štefan in Tomaža Lavriča znajo po potrebi ustaviti dirjajoči svet
Protagonistke knjige nas naučijo marsikaj o življenju, medsebojni naklonjenosti, razumevanju, svetu, pa tudi o povsem vsakdanjih veščinah
© Ilustracija: Tomaž Lavrič
Štiri črne mravljice imajo rešitev za vse. Od nenadzorovanega prdca do strahu pred izgubo bližnjih. V knjigi Štiri črne mravljice: od jutra do jutra pravljičarke Anje Štefan se z bralci družijo v telesih, ki jim jih je narisal Mladinin hišni ilustrator Tomaž Lavrič.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Kultura
Protagonistke knjige nas naučijo marsikaj o življenju, medsebojni naklonjenosti, razumevanju, svetu, pa tudi o povsem vsakdanjih veščinah
© Ilustracija: Tomaž Lavrič
Štiri črne mravljice imajo rešitev za vse. Od nenadzorovanega prdca do strahu pred izgubo bližnjih. V knjigi Štiri črne mravljice: od jutra do jutra pravljičarke Anje Štefan se z bralci družijo v telesih, ki jim jih je narisal Mladinin hišni ilustrator Tomaž Lavrič.
Štiri črne mravljice: od jutra do jutra je zbirka kratkih mravljičastih prigod (vsaki je namenjena največ ena stran) za mlade in odrasle, ki nas naučijo marsikaj o življenju, medsebojni naklonjenosti, razumevanju, svetu, pa tudi o povsem vsakdanjih veščinah, denimo zgodnjem vstajanju in kuhanju fižola. Anja Štefan jih je začela pisati pred več kot sedemnajstimi leti, najprej predvsem zase. »Tedaj sem se počutila precej presušeno, komaj sem vlekla velikanski voz, ki mi ga je nalagalo vsakdanje življenje. Predvsem pa nisem bila čisto prepričana, ali bom kot ustvarjalka preživela. Druženja s tremi prijateljicami, ki smo si jih kdaj pa kdaj priredile, so bila do konca blagodejna, polna veselja in življenja in elana za naprej,« se spominja. Iz teh njihovih druženj so vzniknile mravljice. Najprej so v zgodbah odmevali resnični fragmenti – zgodba o kruhu je denimo nastala po peki kruha s prijateljicami. Toda pozneje so njene mravljice zaživele po svoje, postale so poseben način opazovanja in prevpraševanja sveta. »O vseh mogočih stvareh razmišljajo, včasih malo prismuknjeno in včasih na drobceno modro,« se nasmehne Anja Štefan.
Leta 2007 se je prvič odločila, da bo nekaj njihovih prigod spustila v svet. Sedem jih je izšlo v knjigi Štiri črne mravljice z ilustracijami Zvonka Čoha in leta 2014 so bile v Lutkovnem gledališču Ljubljana pretopljene v lutkovno predstavo, ki ji je režiserka Martina Maurič Lazar marca letos oddala še nadaljevanje Pravljice za mravljice.
A v pisateljičinem računalniku je že tedaj ostalo še precej drugih zgodb. »Z urednikoma nismo vedeli, kaj bi z njimi – za otroke so se nam zdele prezahtevne, o knjigi za odrasle pa še nismo razmišljali, ker jih je bilo premalo.« Pa so se nabirale naprej. Z leti se jih je nazadnje nabralo več kot 300, tudi tematsko so postale bolj raznovrstne. Tako sta Anja Štefan in njena urednica pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan izoblikovali nov izbor, ki je namenjen mladini in odraslim, dodali pa še vseh sedem zgodb iz prve knjige, ker dobro dopolnjujejo celoto in ker je prva izdaja že dolgo razprodana.
Ilustrator prve izdaje Zvonko Čoh je imel tokrat v delu druge projekte, zato sta urednici Irena Matko Lukan in Tanja Komadina Anji Štefan predlagali Tomaža Lavriča. Četudi najbolj prepoznaven kot stripar in karikaturist, se je v ljubkih, hudomušnih ilustracijah mravljic, po katerih bodo listali tudi mlajši, izvrstno znašel – in hkrati ohranil svoj avtorski pečat. V veselje pa mu je oboje, kajti, kot pravi sam, je lahko »pri satiričnih stripih bolj zloben, ilustracije pa so prej narejene«.
»Njegove ilustracije so super – gledaš in si misliš: temu človeku res poje roka. Mravljice so navihane, žive, dinamične, hkrati pa je risba v celoti res mojstrska, od mandarininih olupkov do cipresovih vej,« Lavriču navdušeno poje hvalo Anja Štefan. Ilustrator se pošali, da je bil zanj največji izziv pri tej knjigi prav ta, kako z enim samim črnim flomastrom narisati mandarine, da bodo imele pravo mandarinasto teksturo – in da bodo oranžne. Kaj pa je odnesel od mravljic? »Naučil sem se, da so črne mravljice mile in prijazne živalce, grizejo najbrž le tiste rdeče.«
Ena od zgodb se ukvarja tudi s poslanstvom pisanja. »Vsak dan piši za izžete mravljice. Potrebne so nam tvoje pesmi, tvoje pravljice,« ena od mravljic na srce položi drugi. Morda je pisateljica želela s tem opogumiti tudi sebe in se opomniti, zakaj je pisanje, predajanje informacij drugim, dandanes sploh še pomembno? »Ta zgodbica je nastala med pandemijo covida,« odgovarja Anja Štefan. »Med vsemi novicami o bolnih in umrlih sem se res začela spraševati o tem, kaj sploh delam. Če ne bi bilo bolje biti zdravnica ali medicinska sestra. Sedem mesecev smo bili doma, nobenih nastopov, zame pa je stik z ljudmi, za katere pišem, kar pomemben. Ne znam ga nadomestiti s sodobnimi tehnologijami.« K sreči se zdaj mravljice lahko normalno družijo z bralci – upajmo, da tako ostane. »Slišim, da marsikomu dobro denejo, morda še najbolj zato, ker znajo biti med seboj podporne,« zaključi Anja Štefan. »In ker znajo po potrebi ustaviti ta dirjajoči svet.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.