Sissy

za

Trupla, trupla, trupla.

Nihče ne zna tako dobro stopiti na lobanjo kot žanrski filmi, zato tudi psihologijo nove spletne morale najbolje ujamejo prav žanrski filmi. Cecilia (Aisha Dee), alias Sissy, je imela mučno otroštvo – zdaj je vplivnica z 200.000 sledilci, specialistka za samopomoč, a brez skrbi, slej ko prej bomo izvedeli, kaj ji je uničilo otroštvo. Po dolgih letih namreč sreča Emmo (Hannah Barlow), s katero sta bili nekoč bestici in ki – sredi avstralske divjine – ravno pripravlja dekliščino, na katero je vabljena tudi Alex (Emily De Margheriti), njena nekdanja mučiteljica ( ja, bestici sta zdaj Emma in Alex), tako da teren postane spolzek, morbiden, boleč, obešenjaški in krvav, prizorišče Grand Guignola, kjer se spomini na »dobre stare čase« kopičijo s hitrostjo kopičenja trupel. Svet se je infantiliziral – vojne so le poravnave računov iz otroštva.

Ljudem se nič več ne zgodi – zadnje velike reči se jim zgodijo v otroštvu. Sissy – politično nekorektna na korekten način – poudari še troje: prvič, v prijateljstvu je nekaj sadističnega, celo sociopatskega (ne, nikoli ni pod nadzorom), drugič, reči, ki se jih spominjamo z nostalgijo, so zelo nasilne (zlorabe so tako »seksi«), in tretjič, strah, da boš kaj zamudil, je le hrbtna stran strahu, da boš ponižan. (Shudder)