Napačni boj z inflacijo

Visoka inflacija je sredi leta 2022 ključna težava nosilcev ekonomske politike po vsem svetu. Vendar pa to ne pomeni, da gre v boju z inflacijo vsem enako dobro ali slabo. Kot svari vodilni slovenski ekonomski analitik Velimir Bole z Ekonomskega inštituta EIPF v zadnji analizi, objavljeni v Gospodarskih gibanjih, je zdaj največja nevarnost nepravilno protiinflacijsko ukrepanje v Evropi, ki je posledica napačne ocene jeseni lani, da gre zgolj za začasno, tranzitorno rast inflacije, ki naj bi bila posledica stiskanja ponudbenih verig, gospodarstvo pa jo bo v doglednem času samo odpravilo. Učinki napačne analize in posledičnih napačnih ukrepov namreč dodatno zvišujejo inflacijo.

Z inflacijo se ukvarja ves svet. V Turčiji se ta trenutek na letni ravni giblje pri 80 odstotkih, v Švici pri 3,3. Po zadnjih podatkih Eurostata je bila letna stopnja inflacije, merjena s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin, septembra v državah z evrom 10-odstotna (mesec prej 9,2-odstotna). Najnižja v evrskem območju je ostala v Franciji (6,2 odstotka), najvišja pa v Estoniji (24,2 odstotka). Prva je posegla v cene energentov s cenovnimi kapicami, v Estoniji pa je imela vsaj do oktobra večina odjemalcev, tudi gospodinjstev, pogodbe, vezane na tržne cene energentov. V Nemčiji je bila inflacija septembra 10,9 odstotka (mesec prej 8,8 odstotka), v Sloveniji pa 10,6 odstotka (mesec prej 11,5).

Bole je tudi tokrat naredil natančno analizo gibanj. Ukrepanje zoper inflacijo v Sloveniji po njegovem mnenju ni ustrezno, saj nekateri protiinflacijski ukrepi težave le poglabljajo. Izvorno je inflacijo, poudarja Bole, res najprej napačno ocenila Evropska centralna banka, a po slabem letu se jasno vidi, da je ta ocena začrtala napačne protiinflacijske ukrepe. Vlade so tako posledično zmanjševale težave zaradi eksternih faktorjev inflacije, torej visokih cen energentov, stiskanja ponudbenih verig in sankcij, čeprav je, kot poudarja Bole, prispevek drugih, to je internih, predvsem povpraševalnih faktorjev inflacije daleč od zanemarljivega. Tudi v Sloveniji. »Med te druge faktorje štejemo predvsem preveliko trošenje prebivalstva in države ter pomanjkanje delavcev.« Bole razlaga: »Ključni gospodarski sektorji so bili soočeni na eni strani z ogromnim povečanjem povpraševanja, ki ga je poganjalo veliko tekoče trošenje države in sproščanje kupne moči gospodinjstev, ki se je kumulirala v času prvih treh valov epidemije zaradi preobsežnih ukrepov ekonomske pomoči – glede na zmanjšano nagnjenost k trošenju gospodinjstev. In na drugi strani so (bili) soočeni z velikim pomanjkanjem delavcev in zato pritiski na stroške dela, ki je latentno prisotno že iz obdobja pred epidemijo.«

Cene vseh glavnih skupin produktov razen komunikacij v Sloveniji so se povišale bolj kot v povprečju evrskega območja. Vendar se stroški podjetij niso povečali za toliko, da bi to upravičilo te dvige.

Po Boletovem izračunu so tako že v drugem četrtletju lani skoraj 65 odstotkov inflacije v Sloveniji in 50 odstotkov v evrskem območju povzročili faktorji, ki »niso imeli nobene zveze s stiskanjem ponudbenih verig, cenami surovin in sankcijami«. Njihov vpliv se je znižal, a so sredi letošnjega leta še generirali okoli 45 odstotkov inflacije. »Kljub temu še vedno niso v fokusu nosilcev ekonomske politike, ne v Sloveniji ne v evroobmočju. Še več: z ukrepi za omilitev učinkov visokih cen energentov, povečujejo učinke teh drugih faktorjev inflacije,« opozarja.

Povedano enostavno: splošni in neciljani ukrepi, kot je znižanje davkov, recimo davka na dodano vrednost na energente 1. septembra letos, povečujejo inflacijo. »Zmanjšanje davka na dodano vrednost na goriva je poslabšala javnofinančno vzdržnost, povečala kupno moč gospodinjstev ter delovala regresivno, saj je pomagala bolj premožnim bistveno bolj (več kot osemkrat) kot revnejšim stratumom gospodinjstev,« pravi Bole. Pri tem se sklicuje na podatke statističnega urada, ki so v (zadnji) analizi leta 2018 pokazali, da 20 odstotkov najpremožnejših gospodinjstev v povprečju porabi za storitve v skupini »prevoz«, kamor sodijo goriva, 8,3-krat toliko denarja kot 20 odstotkov najsiromašnejših gospodinjstev. »Dodatno (davčno ali transferno) podpiranje gospodinjstev deluje ravno nasprotno od potrebnega nevtraliziranja kupne moči (zmanjšanja trošenja) gospodinjstev in torej povečuje inflacijo povpraševanja,« pravi Bole. A ne samo to: manjši prilivi negativno učinkujejo tudi na javnofinančno vzdržnost. Omenjeno znižanje DDV, ki je predvideno za devet mesecev, naj bi povzročilo 130 milijonov evrov izpada davčnih prilivov.

In kakšno bi bilo ustrezno ukrepanje? »Zaradi velikega prispevka k inflaciji, ki ga ima pregrevanje gospodarstva (preveliko trošenje države in gospodinjstev), je neposredne ukrepe za omilitev visokih cen surovin (energentov) potrebno omejiti na ciljane transferje dohodkovno najbolj šibkim gospodinjstvom,« poudarja Bole. A tudi pomoč podjetjem po Boletu ne sme biti v obliki »daril, temveč kredit, ki ga morajo vrniti ali pa se po nekem datumu avtomatično konvertira v kapitalski vložek«.

Če vlada res namerava znižati inflacijo – ta ima izjemno škodljive posledice –, bi morala natančneje razdeljevati državno pomoč prebivalstvu in tudi podjetjem.

Bole še pravi: »V nasprotnem primeru bo ekonomska politika z interveniranjem zaradi visokih cen surovin (energentov) povečala agregatno povpraševanje, poslabšala javnofinančno vzdržnost ter imela, zaradi moralnega hazarda podjetji, probleme s triažo prejemnikov pomoči ali/in s prevelikim obsegom zahtevkov za pomoč.« Dodaja, da se mora tudi tako imenovana »kapica na cene energentov« obravnavati kot pomoč, vsekakor pa jo morajo spremljati mehanizmi za racioniranje porabe energentov. 

POVEZANI ČLANKI:

• Kdo izkorišča rast inflacije?