Zmeda, napake in zlorabe

Čakalne dobe veljajo za ključni kazalnik dejanske zmogljivosti slovenskega zdravstva. Glede na skrb zbujajoče uradne podatke so te zmogljivosti iz leta v leto manjše, zdravstveni sistem pa pred zlomom. Zato je skrajšanje čakalnih dob kot eno osrednjih prednostnih nalog poudarila še vsaka vlada v tem tisočletju.

Prejšnja vlada Janeza Janše je pripravila 19 milijonov evrov vreden razpis za izvajanje dodatnih programov, ki pa je neslavno propadel, ko se je izkazalo, da pravzaprav nihče nima točnih podatkov o čakalnih dobah, ki naj bi jih tako krajšali. Zato je nova vlada Roberta Goloba oziroma ministrstvo za zdravje pod Danijelom Bešičem Loredanom začelo izvajati korenito revizijo seznamov čakalnih dob pri posameznih izvajalcih in tudi na nacionalni ravni. Dosedanje ugotovitve potrjujejo, da na tem področju že leta vlada zmeda in da je sistem beleženja čakalnih dob povsem odprt za napake, pa tudi zlorabe.

Krovna evidenca, iz katere izhajajo vsi podatki o čakalnih dobah v zdravstvu, je dejansko preprosta Excelova preglednica, ki jo inštitut za javno zdravstvo (NIJZ) vsak petek pošlje na ministrstvo za zdravje. V tej preglednici so zbrani podatki za 1584 vrst zdravstvenih storitev, ki jih izvaja slovenski zdravstveni sistem. Od diagnostičnih, kontrolnih in preventivnih pregledov do cele vrste preiskav, posegov in operacij. Te podatke zbira vsak od približno tisoč izvajalcev – bolnišnice, zdravstveni domovi, koncesijske ambulante, zdravilišča – posebej in jih nato vsak dan posreduje na NIJZ, njegovi uradniki pa jih prepišejo v Excelovo preglednico. Toda že njen bežni pregled razkrije, da tako dobljena evidenca čakalnih dob še zdaleč ni ustrezna; v njej je namreč vrsta osnovnih napak.

Uslužbenke in uslužbence ministrstva za zdravje, ki so se lotili revizije seznama, je najprej zbodlo v oči, da pri 500 od omenjenih 1584 vrst zdravstvenih storitev ni naveden niti en čakajoči, v vrsti, ohlapno poimenovani »Razno«, pa čaka več kot pet tisoč bolnikov. Prav tako je v seznamih navedeno, da je čakalna doba za nekatere storitve po stopnji »hitro« ali »nujno« daljša kakor po stopnji »redno« – kar bi v praksi seveda moralo biti nemogoče. Te nedoslednosti so zadostovale, da je ministrstvo za zdravje – oziroma njegova direktorat za digitalizacijo in urad za nadzor in kakovost – začelo pobliže pregledovati posamezne primere čakalnih dob.

Revizija je pokazala, da se termini za isti pregled podvajajo, v evidencah so se pojavili tudi posamezniki, ki so se za isti poseg naročili na več krajih. Veliko je bilo tudi pokojnih, nekdo je bil na pregled naročen leta 1900.

Najprej so pridobili podatke za vse izvajalce v zdravstveni mreži posebej, nato pa še šifre (ne pa torej tudi osebnih podatkov) za vsakega posameznega bolnika, ki je vpisan v čakalne sezname. Tako so lahko natančno rekonstruirali vsak evidentirani primer čakanja na določen pregled ali poseg. Kmalu se je pokazalo, da je sedanja evidenca čakalnih dob v preveliki meri nezanesljiva. »Našli smo bolnike, ki so bili pri istem izvajalcu naročeni na 50 ali 60 različnih zdravstvenih storitev. Pa takšne, ki so že zdavnaj pokojni, in takšne, ki so bili naročeni na datum 1. 1. 1900. In kar je ključno, naleteli smo na podvajanje terminov, pa tudi na paciente, ki so se za isto storitev naročili na več različnih krajih, zaradi česar so bili v nacionalni evidenci nato navedeni večkrat,« pojasnjuje v. d. generalne direktorice direktorata za digitalizacijo v zdravstvu Alenka Kolar.

Malo po svoje

Glede na način, na katerega se že dolga leta sestavljajo seznami čakalnih dob, drugače tudi ne more biti. Sistem beleženja pacientov je namreč kaotičen, nepregleden in zastarel. Namesto enotnega režima imajo izvajalci zdravstvenih storitev različne režime, na trgu pa je po besedah Alenke Kolar vsaj deset različnih informacijskih hiš, ki izvajalcem ponujajo vsaka svoj paket informacijskih rešitev za beleženje in razvrščanje čakalnih dob. »Na tem področju vlada kaos že od samega začetka. Bolnišnice in zdravstveni domovi se še vedno postopoma digitalizirajo, njihova vodstva so sicer poskušala urejati razmere po najboljših močeh, toda manjkali so jim enotni standardi, ki bi bili določeni na državni ravni.«

Da so zato podatki, ki jih sporočajo posamezni izvajalci, zberejo pa njihovi administratorji in administratorke, prevečkrat napačni in neažurni, kažejo tudi ugotovitve pregledov, ki so jih lani in letos izvedli zdravstveni inšpektorji. V letu 2021 in letos so izvedli 292 preverjanj ustreznosti vodenj čakalnih seznamov – lani so neskladnosti ugotovili pri polovici, letos pa pri 38 odstotkih izvajalcev, ki so jih pregledali. Med množico ugotovljenih kršitev izstopa podatek, da dobršen del, skoraj tretjina teh javnih zavodov in zasebnih koncesionarskih ambulant, podatkov o svojih pacientih, ki so jih uvrstili na interne čakalne sezname, sploh ni sporočal naprej, ker ni imel vzpostavljene povezave med svojim in centralnim informacijskim sistemom.

To pomeni, da nihče na državni ravni ni imel celovitega nadzora nad pretečenimi datumi, podvojenimi termini, umrlimi pacienti in takimi, ki se za isti poseg prijavijo v več bolnišnicah, ker pač kalkulirajo, kje bodo prej na vrsti. »Ko trenutno govorimo o čiščenju čakalnih seznamov, govorimo izključno o odpravljanju napak, ki so nastale pri tehnični integraciji med čakalnimi seznami v centralnem sistemu eZdravje in zalednimi sistemi pri izvajalcih zdravstvenih dejavnosti. Nedopustno je, da se seznami med seboj razlikujejo ali celo da izvajalci uporabljajo neki svoj interni seznam, kdaj koga naročajo, ali celo to vpisujejo še vedno v knjige,« pravi Alenka Kolar.

V isti sapi prizna, da zlasti bolnišnice zaradi pomanjkanja kadra težko vnaprej načrtujejo, kdaj bi njihovi specialisti lahko opravili določen poseg. Vse bolnišnice namreč nimajo vseh skupin specialistov, zato si jih morajo sposojati med seboj. In če nekemu takemu gostujočemu specialistu prihod v bolnišnico prepreči nepričakovana bolezen, ali nesreča na cesti, ali kaj podobnega, se zamakne celoten načrt izvajanja posegov. Zato marsikatera bolnišnica ne more oblikovati urnika dela za dlje časa in zato so obstoječi seznami čakalnih dob marsikje nezanesljivi. Bolnišnice, ki imajo zadosti kadra, pa lahko oblikujejo urnike in posledično realne čakalne sezname. Med njimi je na primer nacionalni onkološki inštitut; ko je ministrstvo za zdravje doseglo, da je institucija pripravila razporede dela za tri leta vnaprej in začela sproti poročati o svojih čakalnih dobah, se je uradno število čakajočih takoj zmanjšalo za osem tisoč. Kar je naravnost neverjetna številka.

Vsaka deseta čakalna doba je napačna

Poleg administrativnih napak in težav pri delovanju javnih zdravstvenih zavodov je pri ugotavljanju dejanskega stanja glede čakalnih dob v Sloveniji treba upoštevati še vpliv samih bolnikov in njihovih prilagoditvenih strategij. To je pokazal že razpis za skrajševanje čakalnih dob, ki ga je pripravila vlada Janeza Janše in s katerim naj bi razdelili 19 milijonov evrov izvajalcem, ki bi bili pripravljeni po hitrem postopku oskrbeti čakajoče paciente. Toda izkazalo se je, da so uradni podatki o njihovi stiski v številnih primerih netočni, dobršen del od zmagoslavno napovedanih 19 milijonov za skrajševanje čakalnih dob pa je zato ostal neporabljen.

Po oceni Alenke Kolar je na uradnih seznamih čakalnih dob od pet do deset odstotkov takšnih, pri katerih gre v resnici za administrativne in računalniške napake.

Med letošnjim februarjem in aprilom so namreč iz NIJZ preklicali več kot polovico od 27.200 pacientov, ki so bili uvrščeni na sezname čakajočih, in jim ponudili nove, bistveno zgodnejše termine zdravstvenih storitev, na katere so bili naročeni. A izkazalo se je, da jih je 33 odstotkov poseg ali preiskavo, na katero so uradno čakali, vmes že opravilo. Nadaljnjih 12 odstotkov si je med čakanjem premislilo in ni več želelo priti na poseg oziroma preiskavo – toda spet sistem tega ni zabeležil. »Po veljavni zakonodaji ima vsak pacient pravico, da v roku 30 dni od preteka termina za zdravstveno storitev, na katero čaka, izvajalca obvesti, da se terminu odpoveduje. Toda v praksi ljudje tega ne storijo in tako še naprej ostajajo evidentirani v čakalni vrsti,« pojasnjuje Alenka Kolar. Še 30 odstotkov čakajočih, ki so jih poklicali iz NIJZ, pa ni hotelo priti na poseg k drugemu izvajalcu, temveč so raje še naprej vztrajali v čakalni vrsti za prav določenega zdravnika oziroma ustanovo.

Iz tega sledi, da so uradni podatki o čakalnih dobah precenjeni glede na stanje na terenu. V tem trenutku naj bi po zbranih evidencah NIJZ nad dopustno čakalno dobo na neko preiskavo ali poseg čakalo okoli 118.000 Slovencev in Slovenk. A že če bi optimizirali in poenotili sistem beleženja čakalnih dob, za kar si sedaj prizadeva ministrstvo za zdravje, bi se to število zagotovo znižalo, saj bi s tem s seznamov izločili navidezne primere čakanja na neko zdravstveno storitev, ki obstajajo le še na papirju.

Na ministrstvu za zdravje ocenjujejo, da gre pri med pet in deset odstotki sedaj evidentiranih čakalnih dob v resnici za administrativne ali IT-napake. Njihova odprava je prvi pogoj za ugotovitev dejanskega stanja in pripravo ustreznih ukrepov. NIJZ je s seznamov že umaknil pokojnike in izbrisal podvojene termine, že v prihodnjih tednih pa naj bi v Sloveniji končno dobili celovito prečiščeno in zanesljivo evidenco čakalnih dob. Kot pravi Alenka Kolar, bomo tedaj z gotovostjo izvedeli, v kakšnem stanju je slovensko zdravstvo: »Dokler podatki niso informacijsko brez napak in jim lahko res stoodstotno zaupamo, ne moremo začeti popravljati organizacije dela pri izvajalcih v javni mreži. Nato se lahko začnemo tudi spraševati, ali so programi plačani v dovolj velikem številu posameznemu izvajalcu, ki bi jih sicer morda lahko opravil več, pa jih ne bi dobil plačanih.«