Zakaj ne bomo volili Zorana Jankovića?

Ker vsak, ki je predolgo na odločevalskem položaju, začne verjeti, da mu oblast pripada brez omejitev in da je najboljši možni gospodar; ker gospod Janković upravlja z Ljubljano, kakor da bi bila njegov Mercator;
ker v spregi s komercialnimi investitorji trmasto izvaja svojo agendo, drugačnih glasov prizadetega lokalnega prebivalstva, civilnih pobud, umetnikov, aktivistov in strokovnjakov pa noče slišati;
ker je molčal v obdobju, ko je država neustavno zatirala meščanke in meščane, ki so se s protesti borili za svoje temeljne pravice;
ker je sam uporabil policijsko silo za zatrtje skupnosti, ki je v Rogu preizkušala alternativne modele družbenosti, umetnosti, sociale in športa, za dodatek pa jo je prek podle medijske kampanje ožigosal za kriminalce in odvisnike;
ker vsem opozorilom stroke in nasprotovanju prebivalcev navkljub hoče zgraditi sežigalnico odpadkov v neprevetreni kotlini, v neposredni bližini stanovanjskih sosesk;
ker se namesto javnih prostorov in zelenih površin za druženje, zbiranje, sprostitev in rekreacijo v mestu bohotijo nove in nove trgovske »palače«;
ker je gluh za inovativne predloge, kako urediti privlačen mestni in primestni javni promet  izboljšati shemo prog, kako speljati obvozno železniško progo za tovorne vlake;
ker zaradi mestnega trgovanja s parcelami, špekulativnih naložb v nepremičnine in županovega popuščanja profiterskim investitorjem kopnijo zemljišča za gradnjo stanovanj, ki bi jih še lahko najeli oziroma kupili mladi ali nepremožni, medtem pa cene kvadratnega metra letijo v nebo; ker so zaradi županovega priseganja na javno-zasebno partnerstvo nasedle Stožice, ki jih leta in leta kazijo nedokončane betonske strukture;
ker svojih pogajalskih sposobnosti ni raje izkoristil za partnerstvo z državo, s katerim bi lahko preprečil, da sta ljubljanska železniška in avtobusna postaja že desetletja sramota prvega razreda, dragocena zemljišča na tem območju pa v tuji lasti; ker se ni dovolj potrudil, da bi v partnerstvu z državo zgradili vsaj kakšno novo zgradbo, s katero se ponašajo kulturne prestolnice – Ljubljana še vedno nima nove narodne knjižnice ali spodobnega narodnega gledališča; ker dopušča, da se rušijo zgradbe, ki utelešajo zgodovinski spomin: padli so Kolizej, Šumi, kopališče Ilirija, v nevarnosti je Plečnikov stadion – porušeno dediščino namesto obljubljenega arhitekturnega presežka nadomesti konfekcijska ali predimenzionirana novogradnja; 
ker se pod njegovim vodstvom ogroža ljubljanska arheološka dediščina (koliščarji, prazgodovina, rimska Emona, srednji vek), med drugim z načrtovano garažo pod tržnico in prizidkom k Mahrovi hiši; ker kulturne in izobraževalne ustanove (Zgodovinski arhiv Ljubljane pri magistratu, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Križankah) preganja z njihovih tradicionalnih lokacij v mestnem središču;
ker so pod njegovim mandatom naselje Rožna dolina, nekdaj bogato z vrtovi in drevesi, zatrpali z betonskimi vila bloki in zalili s podtalnico, podobna usoda pa zaradi podžupanove dogme zgoščanja mesta navznoter grozi tudi drugim takšnim četrtim;
ker se pri premnogih preureditvah ulic in trgov odstranjuje drevesa z bujnimi krošnjami, ki se po tekočem traku izkažejo za bolna, čeprav bi nas poleti hladila še desetletja, če ne bi bilo prostorskih posegov;
ker je mestno jedro polepšal do takšne mere, da se v njem težko normalno živi in premika po opravkih, če nisi turist ali ljubitelj preštevilnih gostinskih »vrtov«;
ker se stara Ljubljana duši v turistifikaciji in množičnih športno-zabavnih prireditvah, ki vanjo ne sodijo; ker je glasilo Ljubljana, ki bi moralo biti forum različnih pogledov občank in občanov na mestne probleme, komaj kaj več kot informativno-propagandni bilten;
ker dvomimo o legalnosti, demokratičnosti in transparentnosti postopkov pri razpisih in oddaji projektov (namesto znanja in kvalitete na MOL-u zmagujejo poznanstva in oportunizem);
ker mestna oblast ni res vključujoča, odprta in demokratična, pač pa se zanaša na neformalne vezi, klane in izbrance; ker pristaja na predsodke do uporabnic in uporabnikov avtonomnih prostorov umetnosti, politike, sociale, družabnosti in kritičnega mišljenja.

— Marko Juvan, Živa Deu, Nena Gabrovec, Milan Kovač, Kaja Lipnik Vehovar, Alen Ožbolt, Luka Počivalšek, Sanja Simić, Apolonija Simon, Tadej Troha, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, članice in člani Liste neodvisnih