Liffe / Ljubljanski filmski festival bo pokazal, zakaj kapitalizem ljudi navdaja s čedalje hujšo grozo

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.