The Stranger

za +

Videli boste hudiča.

V številnih kriminalkah imate detektive, ki se infiltrirajo v podzemlje, kjer potem spoznajo, kako sladek in zapeljiv je kriminal – kako čarobno in hipnotično je Zlo. Vedno je velika verjetnost, da bo detektiva odneslo, da se torej Zlu ne bo mogel upreti. Spomnite se le, kako je v filmu Rush odneslo detektiva (Jason Patric) in detektivko (Jennifer Jason Leigh), ki sta se infiltrirala med dilerje ( ja, oba se navlečeta), ali pa, kako je v Mannovem Lovcu na ljudi odneslo FBI-jevega profilerja Willa Grahama (William Petersen), ki se pretirano vživi v možgane serijskega morilca Hannibala Lecterja (Brian Cox). Lecter mu zmeša možgane. Mentalno ga zmelje, zlomi, uniči. Mark (Joel Edgerton) noče, da se mu to zgodi, ko se prilepi na Henryja (Sean Harris), bradatega, razcapanega klateža, ki naj bi ugrabil in umoril nekega dečka. Mark seveda ni Mark, temveč detektiv Peter Worley, ki skuša pridobiti Henryjevo zaupanje, zato dela vse, da bi tega demona navezal nase – in iz njega potegnil priznanje. Avstralski psihotriler Tujec, alias The Stranger, posnet po resnični zgodbi, je dolga, intenzivna, stilizirana igra zaupanja. Peter, ki se pretvarja, da je kriminalec, ve, da na silo ne bo šlo – potrebnega je veliko teatra (in veliko fikcije, veliko skupnih potovanj in voženj, veliko skupnih motelskih bivakiranj ipd.), pri čemer pa mora ves čas paziti tako na to, da se ne izda, kot na to, da se vanj preveč ne »zaljubi«.

Henry je namreč mračen, toksičen in srhljiv, a fascinanten. Ker je neprebojen – brezčuten, brezdušen, brezizrazen. Ker izgleda kot senca, fantom, silhueta, halucinacija – kombinacija mistika in divjaka. Tujec, ki gori počasi, tesnobno in nelagodno (kot Zodiak, Snowtown ali Nitram), nas sili v identifikacijo s Petrom, a tudi v Petru – dobrem detektivu, personifikaciji Dobrega, Spodobnega in Dostojnega – mora biti nekaj sociopatskega, da se v svojo vlogo tako precizno vživi, da ga Henry, ultimativni sociopat, ne pogrunta. Še toliko bolj, ker se zdi, da živi Peter v nenehnem strahu, da bo med Henryjem in sabo – med njegovim mrakom in svojo jezo, med njegovo karizmatičnostjo in svojo moralno vzvišenostjo – našel preveč stičnih točk, da bo torej v sebi prepoznal pošast in se začel gledati z gnusom, tesnobo in grozo. In ja, kako bo to kožo, to vlogo stresel s sebe, ko bo misije enkrat konec? (Netflix)