Hellraiser

za

Večna ekstaza.

Clive Barker, kultni britanski pisec grozljivk, je leta 1987 po svoji zgodbi posnel Hellraiserja, ki je dobil devet nadaljevanj, zdaj pa še rimejk (ali reboot, če hočete), ki bo spet dobil kopico nadaljevanj – ja, postal bo adiktiven. Tako kot tista skrivnostna škatla, ki jo lahko odkleneš le z rešitvijo ugank in ki vedno znova prebudi spačene, humanoidne, ekstradimenzionalne Kenobite in njihovo ekstremno »pinheadsko« svečenico (Jamie Clayton), ki se hrani s človeškimi željami, strastmi in obsesijami, z vsem, kar ljudi vleče in navleče. In prav ta škatla – polna bolečin, travm, nasilja in drugih grotesknih »daril« iz Pekla – ljudi navleče, zasvoji, obsede.

Da je protagonistka (Odessa A’zion) tokrat zasvojenka, ki se skuša znebiti svoje zasvojenosti (in ki se posledic svoje sle po ugodju zaveda toliko kot politiki), ne preseneča – Pinhead, kot pravijo svečenici, je hrbtna stran adiktivnosti (in submisivnosti). »Telo lahko čuti precej več,« dahne, ko z verigami, bodečo žico in bucikami skrbi, da adiktivnost – večna ekstaza – izgleda kot body-horror, torture porn, slasher, splatter in martirij. (Hulu)