TV komentar / Ko transspolnost dobi obraze, imena in starše, ni prostora za primce

Seveda bi se bilo neprimerno zabavneje še naprej ukvarjati z muzejem osamosvojiteljev in razburjenjem, ki ga je med zaslužnimi, ki si že 30 let postavljajo spominske table in kipe, izzvala odločitev ministrice za kulturo Aste Vrečko, da se tega država ne bo šla, ker gre za amaterski, politični in ideološki projekt, ki nima nič z zgodovino in ohranjanjem zgodovinskega spomina. No, televizije so zgodbo zagrabile, sploh ker Nova Slovenija in SDS napovedujeta interpelacijo zoper ministrico. Je pa zabavno, Asta Vrečko in tudi direktor nesojenega muzeja Željko Oset sta iz Šentjurja pri Celju, od tam je tudi Igor Grdina, ki agitira za muzej osamosvojitve, za županjo Šentjurja pa kandidira tudi prva dama SDS Jelka Godec.

Neprimerno pomembnejše teme se je ta teden lotila Brigita Potočnik v oddaji Preverjeno. Namreč transspolnosti.

A pojdimo po vrsti. Zakaj imamo danes občutek, da je transspolnost nekakšna moda? V resnici je zelo preprosto: ker kljub vsemu nazadnjaštvu svet postaja boljši in manj zadrt. Družbe so v zadnjih desetletjih postale preprosto boljše, strah drugačnih je začel popuščati, začutili so, da zavrnitev ne bo več tako groba, nevarna, da se pač z avtiranjem svoje drugačnosti splača tvegati. Ni torej nenadoma več transspolnih oseb, tudi transspolnost ni moderna, ampak je postala vidna. Kar je dobro, kajne? No, seveda je razkritje transspolnih oseb, do katerega je začelo prihajati v zadnjih letih, nemudoma izkoristila desnica in iz tega naredila agendo – tako kot prej iz gejev in lezbijk, ki so se prav tako nehali skrivati in bati.

Ampak novinarka Brigita Potočnik se ni dala zapeljati temu desničarskemu zlorabljanju ljudi za politične cilje. Sploh ni omenila tega. Namesto tega je zapeljala nas. V življenje štirih transspolnih oseb, torej štirih ljudi, katerih spol se ne ujema s spolno identiteto. In našla je sogovornike, kakršne potrebujemo mi, ki se sprašujemo, kaj se dogaja, zakaj se to dogaja, zakaj ljudje menjajo spol, spoznali smo starše, ki so nam razlagali, kako je, ko sin pove, da ni več sin, ampak hči, spoznali smo tudi zadrgnjenega zdravnika, ki nam je spet povzročil skrbi glede slovenske medicinske stroke in njene nazadnjaškosti. Izjemen sogovornik pa je bil slikar Filip Vurnik, ki nam ni povedal zgolj svoje zgodbe, ampak je znal transspolnost pokazati kot oseben, družben, individualen in kolektiven proces, v katerem sta potrebni potrpežljivost in strpnost tudi pri tistih, ki razbijajo stereotipe, ker je pač za velik del populacije – in včasih so to tudi lastni starši – zadeva težko razumljiva zaradi vzorcev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Včasih smo s komercialne POP TV preklopili na javno TV Slovenija in se odpočili od histeriziranja in populističnih izpadov. Zdaj je žal nasprotno.