Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«
Direktorica Loškega muzeja o vodenju muzeja v mestu, ki je tudi samo »muzej«, o slovenski umetnostni kritiki in o svojem nedavnem odstopu s položaja predsednice Slovenskega društva likovnih kritikov
Saša Nabergoj je v Loški muzej letos povabila umetnika Tomislava Brajnovića, ki je interveniral v stalne muzejske zbirke. Tudi v grajsko kapelo, kamor je postavil dve svoji deli – Zlato tele, biblijski motiv Izraelcev, ki malikujejo tele vlito iz zlata, in Zaupamo v zlatò, interpretacijo dejstva, da je bilo zlatò prevladujoči motiv osvajalne politike britanskega imperija in ne bog.
© Uroš Abram
Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.
Leta 2015 si je izbrala nov izziv – Loški muzej; zdaj ga uspešno vodi že drugi mandat. Zadnje leto in pol pa je vodila tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Nekateri člani in članice so si obetali, da bo društvo zbudila iz spanca. Vendar je 18. oktobra odstopila s položaja zaradi vsiljevanja starih oligarhičnih obrazcev delovanja društva.
Po desetih letih mirovanja Slovenskega društva likovnih kritikov se je oktobra letos končno zgodil njegov občni zbor, a se je končal z vašim odstopom. Ali bi glede na to, kako se je razprava na njem razplamtela, lahko rekli, da v likovni kritiki poteka kulturni boj med starimi in mladimi silami?
Ne! Ne, nikakor ne. Tukaj sploh ne gre toliko za starost, gre za mentaliteto oziroma za diametralno nasprotno razumevanje vloge društva, kritike in tudi vloge članov samih. Prav tako načinov, kako nastopati v javnosti, kdaj in zakaj. V bistvu sta na občnem zboru trčila drug ob drugega dva principa delovanja, dve popolnoma različni miselnosti.