Zapu$čina

zadržan

Ta nori, nori, nori svet.

Zapu$čina skuša biti politično korektna, a se potem svoje politične korektnosti ustraši, tako da nanjo pozabi, ko bi jo najbolj potrebovala. Toni Collette in Anna Faris, kombinacija empatije in anarhije, sta sestri, ki jima ne gre – njuna kavarna je tik pred bankrotom. Dolgov ne moreta odplačati. Povsem mogoče je, da bosta pristali v tovarni, za tekočim trakom – če bosta imeli srečo. Ni nujno, da jo bosta imeli. Ko namreč izvesta, da njuna groteskna, premožna, samska teta Hilda, ki jo igra Kathleen Turner, umira za rakom, se na vrat na nos odpeljeta k njej, da bi se ji lahko prilizovali in postali njeni dedinji, a tam, v New Orleansu, v grozi ugotovita, da so na isto idejo prišli tudi nekateri drugi sorodniki, predvsem odločna, dominantna sestrična (Rosemarie DeWitt) in gizdalinski, pohotni bratranec (David Duchovny). Nepričakovano družinsko srečanje se prelevi v obupano, neokusno zapeljevanje tete, nekdanje femme fatale – njeni nečaki in nečakinje kar tekmujejo, kdo ji bo bolj ustregel. In pri izmišljanju načinov, kako ji ustreči, so blazno kreativni. Najdejo ji celo ljubimca za »zadnji fuk«. Problem je le v tem, da se hoče teta potem poročiti z njim. In tudi on se hoče poročiti z njo – pa četudi je pedofil. Da bi »preživeli«, morajo v koalicijo.

Zapu$čina je obešenjaška, za svoje dobro preveč monotona parodija pohlepa, sebičnosti, sociopatske obsedenosti z denarjem (»Boljše od denarja je le še več denarja«), a tudi neproduktivnega, brezobzirnega, parazitskega razreda, ki ne bi sam ničesar ustvarjal, ampak bi živel le še od dediščin, tantiem, najemnin, rent in drugih mrličev – potemtakem razreda, ki komaj čaka, da kdo umre, razreda, čigar proizvajalna sila je smrtna postelja. Razlog več, da je incest med njimi tako samoumeven in dobrodošel kot dragocena umetnina na steni. (kino)