Silence: The Vocabulary of Madness

+ + + +

Michel Foucault, največja avtoriteta, kar zadeva pisanje o norosti, norcih in predvsem institucijah, ki jim surovo preprečujejo prosto norenje v družbi, je o razmerju med umetnostjo in norostjo leta 1961 v knjigi Zgodovina norosti zapisal: »Norost je popoln prelom z umetniškim delom; tvori konstitutivni moment ukinitve, ki v času raztopi resnico umetniškega dela.« Umetnost je nasprotje norosti, saj jo ustvarja nekdo z znanjem in spretnostjo in ta komunicira z opazovalcem (konzumentom). Po Foucaultu tako v umetniškem delu ni nobene norosti, ta vstopi šele ob interakciji med tem delom in svetom, ki o njem sodi. Dvojec Silence s prvim albumom po desetih letih družbeno napetost norosti zastavi drugače: norost je jezik, ki ga vsi tekoče govorimo. Umetniki in neumetniki. S tem namiguje na izredne razmere časa, v katerem je delo The Vocabulary of Madness (sl. Besednjak norosti) nastajalo. In brez katerih verjetno preprosto ne bi.

V času sanjske tranzicije naše male državice smo spremljali pojavitev, razvoj in utrjevanje nekaj prelomnih bendov, ki so prerasli »domači trg«, ki se niso sprijaznili z delovanjem domačega glasbenega posla, ker so ga, romantično rečeno, presegali, ali jih ta preprosto ni zanimal. Če en pol predstavlja pompoznost skupine Laibach, lahko na drugi pol umestimo melanholično »tišji« dvojec Silence. Ta je prvenec izdal leta 1997, poleg kupčka albumov pa nanizal nepregledno množico muzik za film in predvsem gledališče. A predlagana pola nista najbolje zastavljeno izhodišče: dvojec Silence je bil močno vpleten v proces nastanka (in izvedb!) albuma Volk skupine Laibach.

The Vocabulary of Madness je »vodič po univerzalnem, vedno bolj popularnem jeziku norosti«. Norost obravnava kot bolj normalno od današnje normalnosti, ki je nora. Ali pa se ukvarja z učinki, ki jih na kolektivno psiho ima sodobnost. A je hkrati tudi čisti protipol norosti: album je absolutno racionalen – je s pinceto dodelan in dovršen, zvočno pazljivo ambiciozen, vsak najmanjši zvočni drobec je premišljen in je tu z razlogom. Vokali Borisa Benka so bolj obdelani kot v preteklosti, pogosto je njihova višina znižana. Razpoloženje je izrazito »silenceovsko« – zračno, odmaknjeno, strašljivo, toplo in otožno obenem. Izjemno močna interpretacija se zliva z markantnimi (a minimalističnimi) posegi sintetiziranega zvoka Primoža Hladnika. Reference na Vangelisa niso redke. Specifičnost slovenskega jezika se ponovno potrdi s tem, da je Benkova interpretacija prepričljivejša, kadar se mu izogne, kadar poje v angleščini.

Glasba skupine Silence je bila včasih elektroklasicistična avantgarda izrazitega pop apila, v zadnjih petnajstih letih pa se je na tem križišču zgodilo toliko, da oznako avantgardnosti lahko preprosto zavržemo. Ostane baladna melanholija zvočne perfekcije. Kdo tu ni nor?