Kriza identitete

Vsaka manj uveljavljena politična stranka, ko ji enkrat uspe prestopiti parlamentarni prag, tvega, da se bo v zgodovino zapisala kot muha enodnevnica – da bo odslužila mandat, morda dva in nato po spletu okoliščin razpadla ali pa na volitvah dobila ljudsko nezaupnico. Razlogi, zakaj se to zgodi, so različni. Nekatere generične stranke novih obrazov, ki praviloma nastanejo tik pred volitvami, so vsebinsko izpraznjene, še preden zasedejo mesto v parlamentu, spet druge postanejo žrtev notranjih razprtij ali se preprosto ne znajo prilagoditi spremenjenim razmeram. Gre za nemalokrat viden pojav, to se je v preteklosti že zgodilo Zaresu in SMC, pred kratkim navsezadnje tudi strankama Alenke Bratušek in Marjana Šarca. V parlamentarni konstelaciji tako danes prevladujejo stranke z močnim političnim zaledjem – SD, SDS in Nova Slovenija –, poleg tega se je, pa čeprav zgolj za las, skupaj s političnim novincem Gibanjem Svoboda v parlament že tretjič zapored uvrstila tudi Levica. Te tako ne moremo več oklicati za mlado, vendar stranki, ki je pred osmimi leti prvič prestopila parlamentarni prag in v slovenski politični prostor vnesla povsem novo govorico, danes grozi nekakšna kriza identitete.

Prispevek Levice, njen poskus oblikovanja nove družbenoekonomske paradigme, ki bi bila, drugače od sedanje ureditve, do človeka prijaznejša, bolj solidarna in trajnostna, je v resnici neverjeten, na materialni in dialoški ravni. »Spomnite se, kako je bilo pred desetimi leti. Že ob sami ideji socializma, dejstvu, da je nekdo v javnem diskurzu uporabil besedo socializem, se je namrščila marsikatera obrv in vsak je čutil potrebo, da se je, če je omenil socializem, hitel opravičevati – da v resnici ni mislil ’tistega’ socializma, pač pa nekega drugega. Oziroma povedano drugače: uporabiti besedo socializem pred desetimi leti je bilo tako rekoč politični škandal, izzivanje spodobnosti,« razlaga filozof dr. Zdravko Kobe. Razumljivo tudi Levici zato ni bilo nikoli zares postlano z rožicami. »Koordinator stranke Luka Mesec je lahko prišel v studio, govoril najbolj umirjeno, racionalno, argumentirano, pa se je kljub temu vsak lahko počutil poklicanega, da ga ne jemlje resno. Se pravi, da je bila stranka zmeraj v poziciji mlajšega partnerja, zasedala je žensko pozicijo – tako kot se lahko vsak norčuje iz ženske v politiki in navrže kakšno pripombo o tem, kako je oblečena, tako je lahko vsak neresno jemal Levico.« Stranka je bila (in je še vedno) deležna stalnih napadov organizacij kapitala, od gospodarske zbornice prek menedžerskega kluba do tukaj delujoče ameriške kapitalske lobistične organizacije, z njimi povezanih medijev, politikov in političnih strank.

Teme, ki jih je nekoč zastopala samo Levica, so postale del javnega diskurza in tudi političnih programov drugih strank.

A Levici je kljub temu v zadnjih letih uspelo močno oblikovati in preoblikovati slovenski politični prostor in javno razpravo. Danes je večini strank v parlamentu jasno, da morajo tisti v družbi, ki imajo več, tudi več prispevati, da posameznikova ontološka varnost ne bi smela biti prepuščena zgolj razmeram na trgu in da moramo korenito spremeniti svoje navade, če se želimo izogniti podnebnemu zlomu. »Teme, ki jih je nekoč zastopala samo Levica, so postale del javnega diskurza in tudi političnih programov drugih strank. Že koalicijska pogodba sedanje vlade je nekaj, proti čemur bi pred leti polovica političnih strank verjetno sprožila ustavno pritožbo, češ da poskušajo uvesti revolucijo,« razlaga dr. Kobe.

Da so se ideje, ki jih je v javno razpravo tako rekoč lansirala Levica, vpisale v koalicijsko pogodbo in da so jih druge stranke celo prevzele, je zagotovo dober znak, je prepričan filozof dr. Samo Tomšič. Seveda pa to pomeni tudi tveganje za Levico, saj pri tem prihaja do nekakšnega izposojanja političnih prepričanj. »Za levico tudi na globalni ravni velja, da je idejno marginalna, saj je sistem, v katerem živimo, skrajno antisocialen. Tako da svojih idej niti ne more sforsirati, ne da bi sklepala nekatera politična zavezništva z liberalnimi strankami. In če pride v tem sklepanju zavezništev tudi do idejne kontaminacije na liberalni strani, je to kvečjemu dober znak – znak, da je kljub vsemu prišlo do nekega transformativnega trenutka, da je bila sposobna določiti ton razprave in odpreti horizont, na katerem se lahko nadalje razvija njena kulturna, ekonomska in socialna politika.«

A vrnimo se za trenutek v čas Janševe vlade. Levica se je tedaj očitno znašla v nekakšnem krču, to je dodatno podkrepil njen izid na parlamentarnih volitvah – uspelo ji je prepričati zgolj 4,39 odstotka volivcev oziroma 51 tisoč volilnih upravičencev, torej kar 30 tisoč manj kot na volitvah leta 2018. Komaj je prestopila parlamentarni prag, število njenih poslancev se je zmanjšalo z devet na pet.

Sociolog dr. Gorazd Kovačič slab izid pripisuje napačni predvolilni taktiki. Stranka je enako kot njene konkurentke, Gibanje Svoboda, SD, LMŠ in SAB, izvajala zgolj liberalno kritiko janšizma. »Ta kritika je upravičena, toda Levica je pri tem pozabila na drugačno, levičarsko kritiko, recimo na primeru davčne politike prejšnje vlade ali odnosa do socialnega dialoga.« A ker je pet strank govorilo isto, o protiustavnih ekscesih prejšnje vlade, o njenih napadih na ustavne pravice in o vladanju z odloki, se glasovi volivcev na levi sredini niso enakomerno porazdelili, pač pa so se skoncentrirali v korist tistega, ki je bil najprivlačnejši – to je bilo Gibanje Svoboda. Ključna težava Levice je bila, tako dr. Kovačič, da je pred parlamentarnimi volitvami »pozabila, da je levičarska stranka. In da ima kaj povedati tudi iz levičarske perspektive.«

V stranki so morda prav zato za predsedniške volitve ubrali drugačno taktiko, a so s kandidaturo Mihe Kordiša, »med poslanci Levice verjetno najizrazitejšega levičarja«, kot se izrazi dr. Kovačič, spet udarili mimo. Resda nihče ni pričakoval, da bo Kordišu uspelo priti v drugi krog, verjetno niti on sam – njegova kandidatura je bila kvečjemu naložba v prihodnost, namenjena promociji stranke in njenega programa, s tem tudi simbolnemu distanciranju od koalicije –, a tega, da je na volitvah zbral zgolj 2,8 odstotka glasov, torej najmanj od vseh kandidatov in kar pol manj, kot jih je stranka prejela na parlamentarnih volitvah, ne moremo spregledati. Izid je po mnenju dr. Kovačiča treba večidel pripisati Kordiševi retorični agresivnosti po družabnih omrežjih in v parlamentu. »Predvsem je večkrat preveč lahkomiselno govoril o tem, koga vse je treba razlastiti. Marsikdo iz volilne baze Levice mu je to očitno zameril, kar gre razumeti kot sporočilo, naj se politiki Levice v prihodnje vzdržijo podobnih ekscesov.« Verjetno pa ne smemo pozabiti niti, da volivci na predsedniških volitvah tudi sicer raje nagrajujejo zmernejše politike.

Toda težava je očitno globlja. Zdi se, da Levica v resnici ni povsem prepričana, koga nagovarja. Ali raje: zakaj ji očitno ne uspe nagovoriti tistih, ki bi jih rada. »Levica govori iz prepričanja, da nagovarja delavce, a ji to očitno ne uspeva. Ni je na terenu, na podeželju, ne zna se približati kulturnemu okviru delavskega razreda, ki je v resnici še kar konservativen, del ga posluša tudi narodnozabavno glasbo,« ugotavlja dr. Kovačič. »Dejansko volilno bazo Levice danes prej sestavlja izobraženi srednji sloj, večinoma iz urbanih okolij na čelu z Ljubljano, ki je vključen v urbano kulturo. To bazo Levici prek svojih komunikacijskih in organizacijskih strategij tudi uspe nagovarjati, ne pa delavskega razreda, za katerega si sicer želi, da bi bila njegov reprezentant.«

Levica govori iz prepričanja, da nagovarja delavce, a ji to očitno ne uspeva.

Podobno razmišlja dr. Zdravko Kobe in dodaja, da ta pojav sicer nikakor ni omejen samo na Slovenijo – če pogledamo na zemljevid volivcev v Nemčiji in Franciji, lahko hitro točno določimo, kje je Pariz, kje Hamburg in kje Berlin. »Levičarske stranke so postale stranke izobraženega srednjega razreda, ki je del urbane kulture in je hkrati toliko odprt, da se zaveda pomena javnosti, socialne države, demokratičnih standardov in modernosti nasploh, tudi solidarnosti, če želite, socialno pa  ne pripada delavskemu sloju.« To je očitno tudi za Levico, ki je na podeželju bistveno manj prisotna kot v mestu, saj ima tam pomanjkljivo strankarsko infrastrukturo, hkrati pa ne zmore dovolj potovati po terenu. »Mislim, da bi se na terenu celo slabo počutila. Kulturne razlike so tako velike, da se stranka ne zna dejansko pogovarjati z obstoječim delavskim razredom.« Še več, pripadniki delavskega razreda se lahko kdaj od Levice in njenih podpornikov – pa čeprav to morda ni namen – počutijo zasmehovane. Očita se jim, da ne skrbijo dovolj za svoje zdravje, da so zaplankani, označeni so za homofobe in ljudi, ki so praviloma negativno razpoloženi do migrantov. »Običajno je tako: smo za delavski razred nasploh, nismo pa za realno obstoječi delavski razred, ta se nam zdi takšen, da z njim nočemo imeti nič skupnega.«

Vzemimo za primer odnos do priseljencev, kot ga opiše dr. Kobe. V mestih slabo plačana dela večinoma opravljajo priseljenci, ista dela na podeželju opravljajo lokalci. Ker med plačami v mestu in na podeželju obstaja korelacija, priseljenci v mestu hkrati nižajo plače lokalcem, ki zasedajo podobna delovna mesta na podeželju. Priseljenci torej prinašajo ekonomsko korist mestu, podeželju pa izgubo. Iz tega logično sledi, da so ljudje na podeželju veliko bolj kritični do migracij – to nima nobene zveze s kulturnimi predsodki, pač pa z golimi ekonomskimi interesi. »To pri Levici kaže na odsotnost materialne analize, ki bi pokazala, da ekonomska imigracija dejansko koristi izobraženemu srednjemu sloju v središču in škodi interesom slabo plačanih delavcev,« meni dr. Kobe. »Pri čemer pa se nato pogosto tistim, ki so že potegnili krajšo, očita še kulturna zaostalost.«

Hkrati bi si Levica morala, če že govorimo o identitetni politiki, prizadevati za izgradnjo pozitivne identitete za pripadnike delavskega razreda, je še prepričan. »Ker danes je lahko vsak ponosen na to, kar je, težko pa je delavec ponosen na to, da je delavec. Morda bi morala biti prav to strategija v času identitet – vrniti delu čast in oblast ter poskrbeti, da bi se imela za delavko tudi tista prodajalka, ki se nerada okliče za delavko. In da bi bila na to ponosna.«

Upoštevati je sicer treba še, da se je slovenski politični prostor v času Janševe vlade spet precej predrugačil. Bolj kot kadarkoli je pobudo za družbene spremembe prevzela civilna družba – petkovi kolesarji so na ulicah vztrajali več kot sto zaporednih tednov, v tem času smo dobili Pravno mrežo za varstvo demokracije in Glas ljudstva, prav civilni družbi z Inštitutom 8. marec na čelu je treba pripisati največje zasluge za uspeh na referendumu o vodah. To je seveda dobro, a hkrati priča ravno o tem, da Levica, kot jo poznamo danes, ni več tista revolucionarna stranka, ki je pred osmimi leti prvič zakorakala v parlament.

To je na primeru rabe jezika pred kratkim res dobro ponazorila Delova kolumnistka Mojca Pišek. »Člani in prostovoljci Inštituta 8. marec ponujajo najčistejši primer preobražanja in revolucioniranja političnega jezika, v prvi vrsti s tem, ko ga poenostavljajo in vračajo nazaj k osnovam. Mucek Janez Janša in mišek Bojan Požar – zakaj pa ne. Pootročenje jezika odslikava, kako skrajno otročje je, da se odrasli moški na položajih moči ukvarjajo z delanjem kolažev in memov,« je komentirala zapis direktorice inštituta Nike Kovač, ki je predsednika SDS Janeza Janšo označila za mucka (novinarja Bojana Požarja pa za miška), saj je ta na Twitterju delil kolaže z njeno podobo. »Levica se je bila z vstopom v parlament prisiljena naučiti birokratiziranega jezika državne politike, aktivisti pa se lahko brez potrebe po pragmatični kalkulaciji organizirajo okoli pojmov, ki so v državni politiki izgubili mesto, imajo pa enak potencial, kot so ga imeli vedno: skupnost, vrednote, prijaznost, ljudje, solidarnost.«

Nerešeno vprašanje pri tem ostaja, kako bi morala Levica ravnati v prihodnje – kako poskrbeti, da bo njen mandat v vladi kaj štel, predvsem pa, kako poskrbeti, da na prihodnjih volitvah po naključju ne bi izpadla iz parlamenta.

Če stranka ob koncu mandata ne bo pokazala rezultatov, bi na naslednjih volitvah lahko imela hude težave.

Dr. Samo Tomšič meni, da mora Levica tudi znotraj vlade hkrati opravljati pomembno funkcijo levice, »in sicer, da je motnja, da moti in sabotira gladki tek liberalnega ali neoliberalnega socialnega konservatizma. Kar ne pomeni nič drugega, kot da dosledno prihaja s svojimi predlogi socialnih politik in da ostaja zvesta svoji socialni in politični programatiki.« Na drugi strani dr. Gorazd Kovačič poudarja, da mora Levica zdaj, ko ni več samo skorajda zunajsistemska kritična opozicija, ampak je sprejela tudi odgovornost za izvršne naloge, ob koncu mandata nujno pokazati rezultate. To velja zlasti za področja, s katerimi se na položaju ministra za delo zdaj ukvarja Luka Mesec, torej za gradnjo neprofitnih stanovanj, urejanje trga dela, problem prekarnosti, sistem socialnih podpor prebivalstvu in dolgotrajno oskrbo. »Če teh rezultatov ne bo, potem bi Levica lahko imela – in to povsem upravičeno – na naslednjih volitvah hude težave.« V Levici pa bi bil nujno potreben tudi temeljit premislek, stranka bi morala opraviti analizo, kaj je šlo v resnici narobe na zadnjih volitvah, meni dr. Zdravko Kobe.

V stranki so se o tem sicer že začeli pogovarjati, Luka Mesec je po parlamentarnih volitvah ponudil odstop, a je članstvo presodilo, da ta ni potreben. Nanj smo se obrnili tudi za mnenje o trditvah, predstavljenih v prispevku, vendar je dejal, da pogovori v Levici o tem, kakšna bo prihodnost stranke, še potekajo.