Trikotnik žalosti

zelo za

Zadnja večerja.

Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, ponuja končno rešitev kapitalističnega vprašanja. Carl (Harris Dickinson) in Yaya (Charlbi Dean), manekena in instagramska vplivneža, sicer par, se s prestižne modne revije, patetičnega, pretencioznega liberalnega performansa, vrednega Östlundovega Kvadrata, parade cinizma, maskiranega v optimizem (»Zdaj smo vsi enaki. Ljubite zdaj. V svet mode prihaja nova klima.« ipd.), preselita na intimno večerjo, na kateri potem – v duhu Östlundove Višje sile – polemizirata o tem, kdo naj jo plača. Carl, ki je plačal njuno zadnjo večerjo, se noče čutiti izkoriščanega (»Hočem, da sva enaka«), a s tem, ko ponovno plača večerjo (njena kartica ne dela), dobi priložnost, da jo poniža, da si jo torej podredi, Yaya, sicer bolje plačana kot on, pa je s to manipulacijo testirala teren: »Kaj če zanosim? Hotela sem videti, ali bi poskrbel zame.« Nič, Carl in Yaya spoznata, da je denar zelo povezan s spolnimi vlogami, da kapitalizem, stvarnik želje, terja neenakost in represijo – in da tudi v ljubezni podžiga logiko trga, kompeticijo, profit in presežno represijo.

Kapitalizem se človeka povsem polasti. Ker pa sta vplivneža, pristaneta na 250-milijonski superjahti, na kateri se ekscesne elite – britanski proizvajalec orožja (ročne granate so največji hit tega »družinskega podjetja«), skandinavski dizajner kod za appe (»Sem jebeno bogat«) in ruski oligarh (Zlatko Burić), alias »Kralj dreka«, ruski kapitalist, ki z ameriškim komunistom (Woody Harrelson), fenom Internacionale, kapitanom te superjahte, cinično tekmuje v moralnem izenačevanju kapitalizma in komunizma – pripravljajo na zadnjo večerjo, toda ko ta neoliberalni Titanik, ki vključuje tudi rasno segregirano proletarsko podpalubje, zgrabijo supervalovi, začnejo vsi ti nadišavljeni superljudje – polni vsega in samih sebe – bruhati in srati. Krčevito. Ne morejo se zadrževati. Prav res, uživajo v trenutku. Vsi enaki. Kot bi požrli Komunistični manifest. Kapitalizem morda niti ne potrebuje revolucije, pa tudi obešati nam ga ne bo treba z vrvjo, ki nam jo je sam prodal – očitno je povsem mogoče, da se bo zadušil z lastnimi izbljuvki. In lastnim drekom. Kapitalizem, ki dela vse, da bi se čim spektakularnejše samorazstrelil (krize se kopičijo, posledice podnebnih sprememb se množijo), itak izgleda tako, kot da ga vodijo najlunatičnejši komunisti. A tako kot nam da Trikotnik žalosti vedeti, da ni več samotnih otokov (vsi še tako eksotični otočki so globalizirani) in da kapitalizem pred revolucijo varuje le še vojska, nam da tudi vedeti, da bodo konec kapitalizma preživeli le tisti, ki znajo preživeti brez kapitalizma – le tisti, ki znajo narediti ogenj, ujeti ribo ali odplakniti drek. (kino)