Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta! Eseji o teorijah zarot 

+ + + +

Profesor filozofije se loti fenomena anticepilstva in covida izredno prepričljivo: skozi postopke argumentacije in sklepanja pokaže serijo lukenj in nekonsistentnosti pri konspiracistih.

Opozori na razlike med slabo utemeljenimi in neutemeljenimi sklepi, odsotnost empiričnosti, ko zadovoljno trdim, da je za blokom nevidni dinozaver, saj me sogovorec ne more demantirati. Primere jemlje iz pogovorov slehernikov, priključi pa jim precej dociranja, ko preskakuje v ekskurze zdaj k Aristotelu zdaj k Don Kihotu etc., s čimer iz eseja zaide v predavanje.

Posebej zanimivi so njegovi sklepi, ko družbeno umesti konspiraciste. So ljudje z družbenega obrobja, premalo plačani, slabo izobraženi in s tem izgubljajo občutek, da imajo nadzor nad lastnim življenjem, zato si ga povrnejo s teorijami zarote: ko razkrijejo spletko, dobijo spet nadzor nad situacijo. – Elegantna kompenzacija za bivanjsko stisko.

Toda kaj pa, ko o zaroti farmacevtske industrije razlagajo dobro preskrbljeni, visokošolsko izobraženi in odličnih karier? Ali še drugače: kako ločiti teorije zarote od dejanskih zarot? Če udbomafijo pojasnjuje Edo Ravnikar, je teorija zarote, kaj pa, ko jo ilustrira ekonomist Rado Pezdir na podlagi evidenc finančnega poslovanja iz zgodovine udbovskih podjetij?

Knjiga ponuja bogate nastavke: ali je konspiracist nekdo, ki odtlej pa do smrti verjame v isto zaroto? Ali imajo teorije zarote omejen rok trajanja, tako kot denimo govorice? Ali isto bitje hkrati verjame v različne teorije zarote?

Premišljeno avtorsko delo, ki pa ga ne bodo brali tisti, ki so objekt obravnave.