Tadej Bevk / »Počasno umeščanje obnovljivih virov energije ni posledica slabih zakonov, pač pa neizvajanja obstoječih rešitev in dejstva, da so to konfliktni objekti«

Dr. Tadej Bevk, rojen leta 1991, je raziskovalec na Katedri za krajinsko planiranje in oblikovanje na Biotehniški fakulteti. Leta 2020 je doktoriral z disertacijo Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn. Gre za eno redkih domačih študij, povezanih z umeščanjem infrastrukture za rabo obnovljivih virov energije v prostor. A gre za družbeno vse pomembnejšo temo. Pridobivanje energije iz obnovljivih virov (OVE) je med glavnimi ukrepi proti podnebnemu zlomu in tudi v Sloveniji je cilj povečati delež obnovljivih virov energije v končni rabi energije, kar pomeni tudi neizogibno povečanje proizvodnih zmogljivosti.

Nova vlada pod vodstvom energetika Roberta Goloba si je kot prednostni investicijski projekt zastavila solarizacijo Slovenije. Koalicijska pogodba navaja: »Pospešili bomo solarizacijo vseh ustreznih površin« in »preučili rabo stoječih vodnih, obvodnih in kmetijskih zemljišč za naložbe v obnovljive vire energije«.

Govoriva o predlogu Zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije v prostor, ki ga je pripravilo ministrstvo za infrastrukturo Bojana Kumra in ki močno skrbi številne stroke, tudi krajinskoarhitekturno. Predlog namreč v trenutni obliki daje prednost postavljanju sončnih in vetrnih elektrarn pred drugimi javnimi koristmi, tudi ohranjanjem narave, urejanjem prostora in celo varstvom voda. Predvideva postavljanje fotovoltaičnih panelov ob cestah, postavitev plavajočih sončnih elektrarn na umetnih vodnih površinah, med katere šteje tudi akumulacije ob hidroelektrarnah, pa fotovoltaiko na vodovarstvenih območjih, območju odlagališč odpadkov, gozdnih zemljiščih.

Ko smo pred leti dobili lakirnico avtomobilov Magna na vodovarstvenem območju, so bila argument za ignoriranje okoljevarstvene zakonodaje 404 delovna mesta do novembra 2022, ki jih zdaj ni. Pri sončnih elektrarnah je argument za njihovo postavitev trdnejši, saj je prehod na obnovljive vire nujen. A podobnost obstaja. 

Pri zakonu iz leta 2016, ki je omogočil postavitev tovarne Magna, je stroka s področja urejanja prostora opozarjala na iste vidike, kot opozarja zdaj pri zakonu o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Osnovna kritika je, da ne potrebujemo novih specialnih interventnih zakonov, ki spreminjajo prostorsko načrtovanje in se izognejo predpisanim postopkom umeščanja v prostor. Uporablja se argument neke urgentnosti, da se lahko uzakonjajo bližnjice, namesto da bi prav prek takih državno pomembnih projektov poskušali vzpostaviti dobro prakso in razviti vzorčne modele načrtovanja in umeščanja. V prostoru lahko nastanejo dobre prakse le iz prostorskonačrtovalskih zakonov, ki so strokovno domišljeni, ne pa iz interventnih zakonov. Pod pretvezo teh domnevnih poenostavitev in urgenc so spet izločene številne stroke.