Kultura / Kolosalno zapravljanje časa
Je mogoče, da francoski pisatelj Marcel Proust še sto let po smrti osuplja bralce po vsem svetu?
Pisatelj Marcel Proust (v sredini spodaj s teniškim loparjem v rokah) s prijatelji konec devetdesetih let 19. stoletja na teniškem igrišču v Neuillyju.
Dobro znana literarna anekdota, ki je skorajda že prerasla v legendo, gre takole: leta 1912 je André Gide, priznani pisatelj in urednik pri založniški hiši Nouvelle Revue française, kasneje tudi dobitnik Nobelove nagrade, prejel rokopis. Šlo je za prvi del cikla, ki naj bi se imenoval Iskanje izgubljenega časa – prvi del je nosil naslov V Swannovem svetu. Če bi se poglobil vanj, bi ugotovil, da kar 60 uvodnih strani govori o dečku, ki zaradi odhajanja spat doživlja travmo, saj je težko ločen od mame. To se ne zdi preveč obetavno. Potem sledi nenavaden odlomek namakanja koščka peciva magdalenice v čaj, to pa dečku, ki je zdaj moški, spričo povezave med okusom in spominom prikliče v zavest še preostanek spominov iz otroštva, neodvisnih od te travme.