Ko njega več ne bo

Boruta Pahorja je na položaju predsednika republike zamenjala Nataša Pirc Musar. To funkcijo je opravljal deset let. Zadnji teden je podelil še zadnji odlikovanji. Najprej gasilcu Florjanu Jančiču, potem pa še tisto, ki je bilo podeljeno z zamudo. Še v času predsedovanja Milana Kučana ga je vnaprej zavrnil Jože Pučnik, ko ga je postumno leta 2006 odlikoval Janez Drnovšek, ga ni želela sprejeti njegova družina. Tokrat ga je v tretjem poskusu iz Pahorjevih rok vendarle sprejel Pučnikov sin Gorazd Pučnik. V torek je potem Pahor odšel na kosilo s predsednikom vlade Robertom Golobom, sestal se je z veleposlaniki, zvečer je priredil poslovilno srečanje z novinarji in uredniki. V sredo je obiskal vojašnico na Vrhniki, njegov urad je izdal še zadnje letno poročilo, odhajajoči predsednik pa je dal še poslednji intervju za Radio Slovenija. Nato je v četrtek na seji državnega zbora prisegla nova predsednica republike Nataša Pirc Musar. Mandat je Pahor uradno zaključil točno opolnoči v noči s četrtka na petek.

Deset let je v politiki dolga doba. Pahor je bil politik že v mladosti, v tistih daljnih osemdesetih letih je najprej delal v goriški ZSMS, potem pa je postal najmlajši član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. V dolgih desetletjih se je na njegovi politični poti nabralo marsikaj. Od predsedovanja stranki SD do vodenja slovenskega parlamenta, od politične kariere v Bruslju, mandata na čelu vlade pa do položaja predsednika republike. Vmes je bilo veliko zdrsov, denimo spogledovanje z neoliberalizmom in tretjo potjo, pa tudi kakšen uspeh, recimo tisti »čudoviti dan«, ki je prinesel arbitražni sporazum. Politični kredo njegove dolge kariere je bila politika konsenza in sprave. Včasih je ta šla v skrajnost, denimo takrat, ko se je pogajal z ljudmi, s katerimi se ne bi smel. Ali pa ko je v imenu neznanih ciljev raje molčal, kot da bi govoril.

Pri spravi je bil uspešnejši. V središču prestolnice mu je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. Malce je nesrečen, vsiljen, malokdo ga zares razume, a spomenik stoji.

Nanj je vpisan Župančičev verz: »Domovina je ena, vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt!«

Pahor se je v politiki znal tudi šaliti. Na poslovilnem sprejemu za novinarje je denimo dejal, da slika pove več kot sto besed, zato njegov govor ne bo dolg. Žal je ravno ta odnos, odnos do podobe, slike, predstavljanja lastne osebnosti in samozaverovanosti, razgradil tisto, za kar bi si morali politiki in visoki državni funkcionarji vseskozi prizadevati. Pahor je vsebino politike reduciral na lastno podobo, tehtnost argumentov pa na filtre na Instagramu. Doživeli smo popolno razgradnjo smisla. Na koncu je postal ikona, izpraznjena podoba, ki še šokira ne več. Kar je res slabo. Politika bi morala biti veliko več kot zgolj ugajanje volivcem in samemu sebi.

Od petka je Pahor bivši predsednik. Obdržal bo pisarno. Po spletu okoliščin bo delal na vrhu stolpnice TR3, ki stoji na Trgu republike, skoraj natančno na pol poti med predsedniško palačo in stavbo slovenskega parlamenta. V isti pisarni je nekoč delal Janez Kocijančič, nekdanji politik, gospodarstvenik, dober prijatelj Milana Kučana in predstavnik »stare levice«, tiste torej, od katere naj bi bil Pahor venomer bežal. Danes ga to ne moti, to naključje se mu zdi zanimivo in pravi, da je Kocijančiča vseskozi spoštoval in da je bil ugleden mož.

Gotovo bo nasmehom in prijaznim stiskom rok ob slovesu sledil posttravmatski sindrom. Ko politik zapusti položaj, kar naenkrat postane odveč. Milan Kučan je zato ustanovil Forum 21, Danilo Türk je predaval, kaj bo zdaj počel Pahor, še ni jasno. Verjetno bo pomagal novi predsednici Nataši Pirc Musar, če ga bo za to prosila. Presenečeni pa bomo, če bo opustil Instagram. Pred časom je napovedal, da se bo sedaj oglašal še manj, kot se je v času, ko je opravljal funkcijo predsednika države.

Ga bomo torej pogrešali? Kako bo, ko njega več ne bo? Prav je, da Borutu Pahorju za konec zapišemo: »Gospod predsednik, vse lepo in prav.«