Morbidna radovednost

Pri nebrzdani hiperprodukciji »true crime« televizijskih vsebin – filmov in nadaljevank, posnetih po poročilih o resničnih kaznivih dejanjih –, ki so se zadnje desetletje izkazale za izjemno plodno molzno kravo, seveda nastaja tudi malo morje vsebin vprašljive kakovosti, ki krvave tragedije preobražajo v ceneno zabavo. Ena takšnih je igrana nadaljevanka Pošast: zgodba o Jefferyju Dahmerju; a prav ta je letos podrla vse rekorde in postala najbolj gledani Netflixov prvenec.

To je bilo toliko bolj neverjetno, ker je bila serija hkrati deležna resnih očitkov o neokusni glamurizaciji in romantizaciji resničnega okrutnega zločinca. Serijskega morilca, kanibala, nekrofila in pedofila, ki je v osemdesetih letih in na začetku devetdesetih umoril vsaj 17 ljudi, je skušala povzdigniti v popkulturno ikono: osredotočala se je predvsem na mukotrpne prizore sadističnih umorov, po katerih zlikovec navadno frajersko pokadi čik, dobršen del nadaljevanke pa so sestavljala razvlečena poglavja o Dahmerjevem nesrečnem otroštvu, zaradi katerih naj bi gledalci do antagonista začutili nekakšno empatijo.

Serija je bila resda megauspešna, a ustvarjena je bila brez spoštovanja do žrtev in njihovih bližnjih. Več svojcev Dahmerjevih žrtev, ki so za serijo izvedeli šele, ko se je začela predvajati na Netflixu, je ob njenem vesoljnem uspehu podoživelo travmatične spomine. A to je le kaplja v morje vprašljivih »true crime« vsebin, ob katerih se zaradi izkoriščevalske narave postavljajo pomembna etična vprašanja: to je žanr, ki hkrati izkorišča človeško trpljenje in morbidno radovednost nekritičnega občinstva.