Komentar / Vlado Miheljak: Veš, Golob, svoj dolg?

»Nima pojma, kaj njen položaj zahteva.«

»Pri obsodbi ruske agresije smo z opozicijo na isti strani.«

»… A nič od tega ni bilo mogoče. Intervju, ki je bil dogovorjen za najmanj debelo uro, se je nenadoma zaključil v 8. sekundi 61. minute, ko premier ni zmogel več skrivati svoje nejevolje. Nobenih podaljškov! A že na začetku intervjuja je bil nenavadno nataknjen. Ne trpi ugovorov, ti so zgolj bob ob steno.«

Potem ko smo na začetku junija odpremili Janševo vlado z vsemi njenimi akulturnimi prostaki (s kulturnim ministrom Simonitijem vred) na smetišče zgodovine, sem na stoti dan vladanja sedanje koalicije zapisal, da Slovenija vstopa v leto nič. Pač z asociacijo na film italijanskega neorealista Rossellinija o novem nemškem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima. Leto nič simbolno pomeni, da se po zaprtju mračnega poglavja Janševe vlade, ob nesebičnem sekundiranju bivšega predsednika republike Pahorja, za novo oblast izničijo vsi alibiji na račun nespodobnosti, surovosti in ekscesnosti prejšnje; da ne gre več računati, da bomo na kontrastu med staro in novo oblastjo gojili toleranco do nove. Dobro, jeseni, na stoti dan nove vlade, sta bili asociacija in krilatica še zgolj načelni. Zdaj se že konkretno kažejo rezultati novega štetja. Prav na silvestrovo se je to pokazalo v vsem razkošju. Na zadnji dan lanskega leta je nova slovenska politika, Golobova koalicija in nova predsednica republike, skupaj sporočila: Opustite upanje. Vse je drugače, pa vendar enako.