Knjiga / Tana French: V gozdu

+ + + +

Izgubljen v gozdu, do nadaljnjega

Preiskovalci zločinov radi nastopajo v parih, v kriminalnih romanih, seveda. Recimo v romanih Tadeja Goloba je ob Tarasu vedno nekje, ne glede na njegov trenutni status, simpatična in pronicljiva kolegica, junak J. K. Rowling Cormoran Strike ima pomočnico in tudi pri Tani French je tako: Ryan, z nejasno travmatično izkušnjo iz otroštva, ima partnerico Cassie s podobno, pa ne tako radikalno, iz časov študija. Najboljša prijatelja, ki jima prenikavi zločinski um očitno nastavlja lažne indice, inscenira zavajajoče prizore in manipulira z izjavami vpletenih, se morata hkrati boriti še proti temu, da se zdita drug drugemu telesno privlačna. Kot najboljša prijatelja skupaj preživljata prosti čas in sta čudno brez kakšnih partnerjev s strani in samo čakamo lahko, kdaj bo počilo.

V Dublinu živeča Tana French (1973) se v romanu približuje srhljivemu žanru, že v uvodu, v predzgodbi, ko se v gozdu igrata trio in kvartet: na eni strani trije veselo naliti irski mladci mrcvarijo punco, na drugi to opazuje trojica mlajših odraščajnikov in potem enega od njih najdejo z od znotraj krvavimi supergami in čudnimi vzporednimi ranami na hrbtu, drugih dveh pa ni videl nikoli nihče več. In potem, 20 let kasneje, se zgodba z odmikom in variacijami ponovi, se zdi. Punca na oltarnem kamnu staroselskega najdišča, ki ga morajo na hitro presondirati in pobrati vse, kar je za stroko zanimivo, ker bo šla čezenj kljub protestom avtocesta. Vodja upornikov proti njej dobiva grozilna sporočila in na oltarju je njegova hči, ena od mlajših dvojčic, in, glej ga, tudi on je bil v tisti četverici z začetka in skoraj v sporu z mlajšimi žrtvami gozda.

Vendar zadeva meri visoko in višje, vpleteni so tudi člani parlamenta oziroma vlade. Gradbena podjetja s sedeži v vzhodni Evropi dobivajo spremembo namembnosti zemljišč gladko in brez zavrnitev, drugi pri tem nikakor niso uspešni. Truplo punčke, upa vasi, ki bi morala kmalu v plesno šolo in je sploh ljubljenka kraja, tako razkrije marsikatero koruptivno nečednost, mahinacije, predvsem pa ni čistih in nevpletenih – celo tisti, ki v preiskavi sodelujejo, so bodisi sorodstveno ali kako drugače povezani z zločinom in ga ne bi smeli raziskovati, vsaj če naj bodo izsledki relevantni, ne.

Avtorica se približuje srhljivki, recimo pri vzpostavljanju morbidnih in čudežnih atmosfer; enkrat so to čudni šumi v gozdu, drugič čudne rane, ljudje slišijo in vidijo stvari, ki jih ni, in tudi mi slutimo, da gre za veliko jazbečevo senco; enkrat neznansko zasope in zatuli, drugič se sliši nekaj smehu podobnega. Gozd je živ in se posmehuje tistim, ki hočejo rešiti njegovo uganko, in kdor se enkrat v njem izgubi, izgubi tudi spomin na grozljive dogodke in je z njimi tako za vedno zaznamovan, brez skorajšnje možnosti rešitve.