Oda tolminskim krajem

Nedavno mi je prijatelj vinar priznal, da je ob delu v vinogradu na posebej čustven dan prvič poslušal najnovejšo, lani izdano ploščo zasedbe Bakalina Velika Zviezdna srebruo. Prignala ga je skoraj do solz in to na najbolj katarzičen način. Takih pričevanj ni malo. Ko sva s punco lani med vožnjo po ljubljanski obvoznici prvič slišala skladbo Mlada piesm s predhodne plošče Bakaline Velike Prvi krajec (2021), ki govori o pesmi kot o mladem dekletu, sva za pet minut popolnoma obnemela, začarana od evokativnih verzov zasedbinega tekstopisca Janija Kutina. Bližnja prijateljica, ki trenutno biva v Amsterdamu, mi je pripovedovala, kako je bila glasba Bakaline Velike v njenih očeh najpomembnejša glasba leta 2022. Morda zato, ker deluje kot nekakšna nevidna vez z domom. V Kutinovih besedilih lahko jasno vidimo brzice reke Soče, opazujemo meglice nad Migovcem, vonjamo pokošene čadrške travnike in slišimo tamkajšnjo zvočno pokrajino. Obenem pa se srečamo s temami, ki le redko najdejo mesto v popularni glasbi.

Lanska plošča Bakaline Velike je zasluženo pristala na Mladininem seznamu najboljših albumov leta 2022. Je izrazito poetično delo, ki ga zaznamujejo presunljiva besedila v tolminskem narečju o smrti, naravi, veri, onostranstvu, neubesedljivem, nezavednem. Odlikuje jo tudi vrhunska avtorska glasba na presečišču folka, rocka in ponekod improvizacije, ki jo ustvarja šestčlanska ekipa: Dejan Lapanja, Matej Magajne, Marjan Stanić in Andrea Pandolfo, poleg njih pa seveda še brata Kutin – prej omenjeni Jani in Samo, ki sta pred tem združevala moči tudi v drugih skupnih zasedbah.

Bakalina Velika je torej le zadnje, aktualno poglavje na dolgi skupni glasbeni poti bratov, ki sta v slovensko alter sceno tesno vpeta že več kot dve desetletji. Njeni temelji so bili postavljeni dolgo nazaj, morda že pred štirimi desetletji (leta 1982), ko sta se Samo in Jani Kutin isti mami rodila na isti dan. Ja, brata dvojčka sta in tudi zato izjemno povezana. Enako tesno kot drug z drugim pa sta povezana tudi z okoljem, iz katerega izhajata; skupaj s štirimi sorojenci sta odrasla v idilični podalpski vasici Čadrg, ki je del Triglavskega narodnega parka in daleč naokrog slovi po siru tolmincu – prav tistem, ki ga prideluje tudi Jani Kutin, ki tod še vedno živi in se ob glasbenem ustvarjanju primarno ukvarja s kmetijstvom.

Povezanost bratov Kutin in še zlasti tisto njuno pregovorno dvojčkovsko sinergijo je mogoče opaziti takoj, ko z njima začneš pogovor. V iskrivi debati se dopolnjujeta, si padata v besedo, se v isti sapi opravičujeta, trgata in na novo tketa skupne spomine. Strinjata se, da ju je že kot mulca gnala neizmerna želja po nastopanju. »Nekoč sva šla iz Čadrga na festival Vzgojeni v hosti na Ilovo Goro. Drugih dveh članov našega takratnega benda The Štrudls starši niso pustili. Tudi pri nas niso bili navdušeni, ampak sva vseeno šla vsak s svojim mopedom. Še preden sva prišla v dolino, sem se jaz konkretno razbil in si oglodal koleno. Potem sva šla z Janijevim mopedom s kitaro na hrbtu do Mosta na Soči na vlak, od tam v Ljubljano, z busom do Grosuplja in dalje na štop. Nisva vedela, kam greva, telefonov takrat ni bilo. Na koncu sva uštopala nekoga, ki je dejansko šel tja. Vse to si pripravljen narediti, da boš špilal,« se njunih skupnih glasbenih začetkov spominja Samo. »Pred srednjo šolo sva bila ves cajt skupaj. Vedno sva bila povezana, imela sva iste interese, svoj humor, veliko je bilo nebesedne komunikacije,« dodaja. Bratsko vez sta dodatno utrdila s pohajkovanji po tolminskih zakotjih. »Hodila sva po nevarnih grapah, plezala po slapovih, se dostikrat zaplezala. Ko pogledam nazaj, je bilo precej utrgano.«

Njuno vodilo, ki ju v glasbi spremlja že od začetka, je preprosto: preseneti samega sebe. »Vedno sva iskala nekaj novega. Prepovedano je bilo kopirati. Vedno sva imela široke interese. V prvem razredu sva poslušala metal in istočasno zbirala Barbie nalepke,« pravi Samo. Pri skavtih sta napisala avtorsko pesem o takrat popularni junakinji iz mehiške telenovele Esmeralda. Ko pa sta kasneje na tolminskem festivalu Sajeta gledala različne nenavadne glasbene nastope, sta vsakič dobila zagon, da sama naredita nekaj še bolj »čudaškega«.

Prvi impro nastop sta imela na predbožičnem dogodku v Tolminu, za katerega sta na diktafon posnela kravje mukanje, ki je bilo še toliko bolj intenzivno, ker živalim namenoma nista dala jesti ob pravi uri. Pospremila sta ga z različnimi zvočili, činelami, kozarci. Tem improvizacijam se je priključil Matej Magajne in kasneje še drugi člani in razvil se je glasbeni projekt Salamandra Salamandra.

Najnovejši projekt, v katerem sta brata združila moči, Bakalina Velika, je odprl novo poglavje in na neki način konsolidiral njuno dolgoletno skupno ustvarjanje. Zasedba je nadgradnja dua Bakalina, v katerem je Jani Kutin kot poet in pevec deloval v tandemu s harmonikarico Renato Lapanja. Prvotna Bakalina je prisegala na preprost, humoren in družbenokritičen preplet etno glasbe ter ljudskih pesmi. Veliko tega je podedovala tudi Bakalina Velika. Njena poetika, ki je pravzaprav poetika Janija Kutina, se napaja iz mitičnega domačega okolja – posoškega panteizma, ne pa tudi nujno iz pogosto napačno interpretiranega staroverstva iz del Pavla Medveščka. »Naše muzike ne povezujem s staroverstvom. Če napišem pesem, kot je Sviet Krn, je to bolj del izročila, ker mi je oče pripovedoval, kako so živali pred pašo blagoslavljali z besedami: Buoh vas var, sviet križ in sviet Krn. Ne grem se nekega staroverca, vsaj ne zavedno,« razmišlja Jani Kutin.

V besedilih Bakaline Velike lahko jasno vidimo brzice reke Soče, vonjamo pokošene čadrške travnike in slišimo tamkajšnjo zvočno pokrajino. Obenem pa se srečamo s temami, ki le redko najdejo mesto v popularni glasbi.

A kot poudarja njegov brat Samo, je precej pomembno tudi nezavedno. »Že vse življenje počnem kakšne reči, o katerih sem kasneje izvedel pri Medveščku. Ko bereš, kaj se je dogajalo nekoč, ugotoviš, da gre za sorodne stvari, za podedovano znanje, občutenje tega, kar se je prej dogajalo na teh prostorih. Fajn je občutiti to povezanost, tudi če ne veš, zakaj,« pravi. Za krščansko vzgojo, ki jima je bila predana, pravita, da jima je omogočila odkrivanje duhovnosti. »Odprla nam je dojemanje tistega, česar ne poznamo, česar ne znamo opisati,« razmišlja Samo. »Še vedno grem kdaj k maši, ampak še rajši grem v hribe, pa tam srečam boga,« doda Jani.

V svojih besedilih, ki jih nato tudi sam odpoje, Jani Kutin razkriva nevidne vezi – duhovne, metafizične, zgodovinske –, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo. Zadnjih nekaj let je aktivno vpet tudi v lokalno arheologijo. »Opravil sem tečaj za pomoč pri izkopavanjih in sodelujem s Tolminskim muzejem. Marsikdaj mi to daje večji zagon kot muzika. V Čadrgu smo po naključju dobili številne najdbe, srebrne predmete, grob keltskega bojevnika, situlo, fibule. Zanimivo je v domačem prostoru najti toliko ostankov daljne preteklosti, ker ljudje nezavedno iščemo stik z njo,« pravi Jani.

Lanski album Bakaline Velike Zviezdna srebruo je nekakšna oda duhovom kraja iz pradavne mitologije, ki že tisočletja varujejo te kraje, in atmosferam, ki zaznamujejo neki specifični prostor. »Ko hodiš po teh krajih, začutiš nekaj posebnega. Takoj si začneš predstavljati, kaj je bilo nekoč tam. To je neka podzavestna dediščina. Morda čutimo iste reči, kot so jih čutili naši predniki. Mogoče so pod neko skalno steno darovali iz istega razloga, kot greš ti zdaj tja,« razmišlja Jani. Prav zato so album snemali na različnih lokacijah v naravi, denimo v kraških jamah ali na travnikih in gorskih vrhovih. »Glasbenik preprosto igra drugače na vrhu hriba kot pa v studiu.«

Čadrško skupnost že od nekdaj zaznamuje neka težko doumljiva odprtost. Vaščani so pred leti sprejeli odprtje don Pierinove komune za zdravljenje odvisnikov od drog v nekdanji šoli, kar je zdaj za ruralna okolja skorajda nepredstavljivo. »Takrat se nam je to zdelo normalno, danes pa mi je precej čudno. Vsi so bili za. Nekoč so bili ljudje v Čadrgu še bolj povezani. Imeli so gledališke igre, smučarske tekme, cela vas je sodelovala,« razmišlja Samo.

Ne preseneča, da sta Kutina skupaj z lokalnimi fanti s podporo vaške skupnosti med letoma 2000 in 2010 na razgledni točki Žlejžn uspešno organizirala festival Čadrg Records, ki je radikalno zaznamoval njuno glasbeno pot. »Logično je, da tudi ljudje v Triglavskem parku potrebujejo kulturo.  Najprej nas je bilo 30, potem pa vsako leto več, zadnja leta celo preveč. Gostovale so Čompe, Lolita, pokojni Dario Cortese pa je pri nas začel napovedovati koncerte, kar se je potem preselilo na Jazz Cerkno in Sajeto,« pripoveduje Samo.

Prav Corteseja, med drugim avtorja številnih knjig o divji hrani, izpostavita kot pomembnega akterja, ki je na Čadrgu pustil velik pečat. »Organiziral je pohod iz Cerkna v Čadrg, najrazličnejše delavnice, podpiral je naše mlečne izdelke. Zaradi njega smo začeli prodajati sirotko in kisavo,« pravi Jani. Njihov ekološki festival je vključeval številne kreativne delavnice, vokalne, kiparske, cirkuške in druge. Tam sta spoznala pomembne akterke in akterje iz domače glasbene scene, med njimi Marjana Stanića, ki je zdaj bobnar Bakaline Velike. S festivalom se je organsko vzpostavila vseslovenska mreža, ki jima je omogočila nadaljnji razvoj, povezovanje z drugimi glasbeniki in organizatorji. »Zaradi tega sva delala toliko glasbe, ker bi naju sicer minilo. Ko obstaja neko navdušenje, imaš večji zagon,« razmišlja Samo.

Danes se zdi skoraj nepredstavljivo, da bi lahko mulci v ruralnem okolju razvili tolikšno senzibilnost za alternativno kulturo. V pogovoru zato večkrat poudarita vpliv starejših bratov, ki so ju zalagali z dobro glasbo. Četudi doma kot nadobudna glasbenika nista imela posebne podpore, saj so ju spodbujali k »resnejšim« poklicem, sta si z vztrajnostjo utrla svojo pot. Ne nazadnje je tudi njun danes 84-letni oče odličen pripovedovalec, ki še vedno rad zapoje na traktorju. »Čeprav ni nikoli delal svoje glasbe, si lahko predstavljam, da bi jo,« razmišlja Jani, ki je leta 2008 prevzel družinsko posest Pri Križarju.

Ta ima status ekološke kmetije že od leta 1999. Pridelajo pet ton sira, ki se odlično prodaja na tržnicah in tudi koncertih, pogosto v paketu z njihovimi CD-ji. »V Trenti smo imeli nekajmetrsko vrsto za CD-je in desetmetrsko za sir,« pravi Samo. Čeprav je zanju misel o ekološki kmetiji, ki hkrati vodi založbo, povsem samoumevna, bi v zahodnih glasbenih krogih tovrstne projekte bržkone predstavljali kot vizionarske.

Delo na kmetiji je resda rutinsko, toda fizična aktivnost ponuja obilo trenutkov za kreativnost. »Nikoli ne poslušam radia, tudi muzike skoraj ne. Večino cajta si v glavi nekaj prepevam. Tako nastanejo pesmi, med vsem možnim delom. Prvi komad Bakaline sem napisal med gnojenjem pašnika, potem pa še ogromno komadov med istim opravilom. Mogoče zaradi amonijaka,« pravi Jani.

Čeprav je za brata Kutin misel o ekološki kmetiji, ki hkrati vodi založbo, povsem samoumevna, bi v zahodnih glasbenih krogih tovrstne projekte bržkone predstavljali kot vizionarske.

Jani se je poklicno zavezal zemlji, Samo pa se je popolnoma predal glasbi, denimo kot polovica dua Najoua, član zasedbe Kačis in nato še tria Širom. V Bakalini Veliki igra na bas kitaro, akustično kitaro, balafon, brač, hurdy gurdy, bas harfo, n’goni. »Važno je biti v stiku z zemljo in v dobri fizični formi. Jani je kmet, jaz imam pa vrt, plezam, rabim stik z zemljo. To mi je odlična kombinacija. Hkrati biti prizemljen in se ukvarjati z muziko, ki je bolj abstraktna,« pravi Samo. »Prav Dario Cortese mi je v Čadrg prinesel inštrument hurdy gurdy. Potem sem dve leti igral na ljubljanskih ulicah. Odločil sem se, da ne bom izgubljal časa z drugimi načini preživetja. Kmalu sem začel dobivati toliko vabil za nastope, da nisem več imel časa za ulico. Takrat je Tomaž Grom začel delavnice neidiomatske improvizacije in smo se v Španskih borcih res povezali. Nastala je cela impro scena, ki je močno vplivala na vse,« pravi Samo Kutin.

Zadnja leta mu največ časa vzame mednarodno uspešna zasedba Širom, v kateri ob njem delujeta še Iztok Koren in Ana Kravanja. Redno so deležni kritiških hvalospevov, zasedba tudi intenzivno nastopa v tujini. Sam izvaja tudi različne delavnice za otroke in odrasle, večinoma v polju glasbene improvizacije, sodeluje z gledališči in plesalci, snema glasbo za risanke in lutkovne predstave. Oba z bratom sta samouka. »Pri naju je ključno, da sva se sama izobraževala, saj nisva imela omejitev. Niti danes zares ne obvladam svojih inštrumentov, ampak to sploh ni nujno za delanje dobre muzike. Če me vprašaš za recept, kako delati svojo muziko in živeti od nje, bi rekel, da se ne smeš obremenjevati s tehniko, do sebe moraš biti iskren in stremeti moraš k presenečanju samega sebe,« pravi Samo. »In tudi ne imeti prevelikih pričakovanj, predvsem pa delati muziko zase. Šele potem bo lahko tudi drugim všeč,« ga dopolni Jani.

K njuni glasbeni širini so prispevala tudi potovanja po Maroku, Indiji, Maliju, Iranu, Balkanu, ki so jima odprla vrata do glasb sveta. »Vmes sva imela duo Čarangi, ampak ko sem prevzel kmetijo in dobil otroke, sem se malo odmaknil. Šele kasneje je nastal duo Bakalina,« pravi Jani. Čeprav je z duom nastopal praktično povsod, od veselic do odmevnega koncerta pred »bando kravatarsko« v Stožicah ob dnevu upora, je vmes začutil potrebo po nečem drugem. »Vzpostavilo se je pričakovanje, da se ljudje ob tej glasbi zabavajo. Ampak človek se razvija, in če pogledam nazaj, mi je Bakalina Velika logičen korak naprej,« razmišlja Jani. Njegova lucidna besedila se človeka zares dotaknejo. »Veliko je govora o smrti, ki je posebej po pandemiji totalno tabuizirana. Videli smo, kako hitro nas je postalo strah. Pomembno je, da se o tem govori. Ko daš resno temo v tekst, ciljaš na neko katarzo, k čemur so itak stremeli že pisci grških tragedij,« še doda.

Nekaj takega se je zgodilo ob njihovem lanskem nastopu na gradu Kromberk, kjer je Jani eno izmed skladb ob še vedno tlečem pogorišču posvetil Krasu, na resnost razmer pa dodatno opozoril z besedami, da nam pri vsej suši teče voda v grlo. Prav zato je Bakalina Velika, ne glede na svojo lokalno zaznamovanost, toplo sprejeta v središču Ljubljane in tudi v odročnejših slovenskih krajih. Njeno sporočilo je univerzalno.

Vsi bendi bratov Kutin

Triindvajset zasedb in en solo projekt

The Štrudls
Migowc
Salamandra salamandra
Čarangi
Horda grdih
Ubrana urbana
Lunin med
Najoua
Ana Kravanja & Samo Kutin
Samo Kutin
Samo Gromofon
Tropičja
Nuragi
Glacies
Tomaž Grom & Samo Kutin
Širom
Jean Luc Guionnet & Samo Kutin
Bakalina Velika
Martin Küchen & Samo Kutin
Lee Patterson & Samo Kutin
Šalter Ensemble
Kačis
Pascal Battus & Samo Kutin
Vid Drašler & Samo Kutin

Izbrana diskografija

Plošče nekaterih vidnih zasedb, v katerih delujeta oziroma sta delovala Jani ali Samo Kutin ali pa oba skupaj. Vseh izdaj, pri katerih sta sodelovala, je na desetine.

Bakalina Velika
Zviezdna srebruo (2022)

Bakalina Velika
Prvi krajec (2021)

Širom
Utekočinjeni prestol preprostih (2022)

Širom & Yoshio Machida
Snakes waiting for blue sky, cold road, too soon for me (2019)

Širom
Svet, ki speče konju cvet (2019)

Širom
Lahko sem glinena mesojedka (2017)

Širom
I. (2016)

Bakalina
Španabije (2016)

Bakalina
Žbrejnkl (2013)

Bakalina
Buohdidabra (2011)

Bakalina
Pakašnca (2009)

Salamandra salamandra
Črn trn (2011)

Salamandra salamandra
Kava, čaj, kakav (2008)

Salamandra salamandra
Kafa (2004)

Salamandra salamandra
Tuvzž (2003)