Raziskava / Polovica Slovencev verjame, da svet vodijo skrivna združenja

Predsednik programskega sveta Radiotelevizije Slovenija Peter Gregorčič je redni komentator v oddaji Ura moči na Planetu TV. Pred kratkim je v njej povedal, da »prihajamo v situacijo – ne samo v Sloveniji, verjetno tudi v Evropi in širše –, ko ni več spopada med političnimi strankami, ampak interesnimi združenji«. Po njegovem mnenju naj bi imeli v Sloveniji vse vajeti v rokah združenje Ona ve, torej združenje strokovnjakinj z različnih področij, ki si prizadeva za večjo zastopanost žensk v javnosti, gejevski lobi in prostozidarji. Njihovo delovanje naj bi jim po njegovih besedah omogočalo to, da je med ljudmi v takih združenjih težko iskati vidne povezave, saj so povezani »pod zemljo«.

Lani poleti objavljena Evropska družboslovna raziskava (European Social Survey – ESS) razkriva, da kar polovica anketirancev v Sloveniji res verjame, da svet pretežno vodijo skrivne skupine in interesna združenja. Skoraj 40 odstotkov jih je pritrdilo trditvi, da znanstveniki zavedno manipulirajo in zavajajo z informacijami, 35 odstotkov pa, da je bila pandemija koronavirusne bolezni načrtna. Med sodelujočimi državami smo se znašli skupaj z vzhodnoevropskimi in tranzicijskimi državami, podobno so odgovarjali še na Slovaškem in Hrvaškem ter v Bolgariji in Severni Makedoniji. Nekoliko presenetljivo morda tudi na Portugalskem.

»Gre za inherentno človekovo potrebo po tem, da bi imel nadzor nad svojim okoljem. In če ga nima, stvari pač interpretira tako, da se počuti, kot da ga ima,« o teorijah zarote pravi Tomaž Grušovnik, filozof, ki se z njimi ukvarja raziskovalno. O vzrokih, zakaj so te očitno bolj prisotne v vzhodnoevropskih in tranzicijskih državah, lahko po njegovem zgolj špekuliramo. »Vendar obstaja korelacija med verjetjem v teorije zarote in kolektivnim ali individualnim položajem – to je odmaknjenost od centrov odločanja.« Pri ljudeh, ki niso nosilci družbene ali politične moči, praviloma obstaja večja verjetnost, da bodo verjeli v zarote – da se v ozadju skriva »nekaj drugega«. Podobno velja za vzhodnoevropske in tranzicijske države, ki so znotraj Evropske unije pogosto postavljene na drugi tir. »Drugi razlog, zakaj se to dogaja prav v teh državah, pa je morda povezan z zgodovino. Gre za države, kjer je nekoč močno vlogo pri kreiranju državnega in političnega sveta igrala tajna policija. Zato imajo ljudje občutek, da podobne strukture še vedno živijo. To je del realne zgodovine teh držav.«

Teorije zarote pridejo dodatno na plano prav v obdobju nenehnih kriz, »spet zato, ker ljudje radi vemo, ’kaj se dogaja’. Razumevanje je namreč nadzor. In če nekaj razumeš, potem to tudi nadziraš – tudi če ne moreš ničesar narediti proti temu. In kadar je situacija kompleksna, negotova in nejasna, se ljudje radi zatečemo k zgodbam, ki jih razumemo. Take zgodbe pa so pogosto teorije zarote.« Že v obdobju negotovosti in nestabilnosti rimske države, so se ljudje zatekali k pojasnjevanju družbenopolitičnih dogodkov s takimi zgodbami. »Preprosto zato, ker je bilo dogajanje preveč kompleksno, da bi ga razumeli. V zgodovini se tako ves čas kaže, da se k hitrim pojasnitvam zatekamo predvsem takrat, kadar so razmere negotove.«