Komentar / Vlado Miheljak: Ultimat

»Če vlada ne bo potegnila te odločitve nazaj, bomo začeli izvajati t. i. akcijski načrt v obrambo samostojnega muzeja osamosvojitve in same osamosvojitve.«

»… soočeni smo z dejstvom, da je vlada z vsemi svojimi pooblastili potegnila izdajalsko potezo.«

Združitev muzejev »ni dejanje ene ministrice, to je odločitev vlade. …V slovenščini se ta termin imenuje izbris.«

Z ultimati znajo biti težave. Prav res. A neredko bolj za tiste, ki jih izrečejo, kot za tiste, na katere so naslovljeni. Saj poznate šalo o strašnem revolverašu nekje na Divjem zahodu? Torej: Revolveraš v nekem kraju z odločnim korakom vstopi skozi značilna nihajna vrata v saloon, se ustavi pri šanku in na peti ene noge odločno obrne, razpne jakno, nasloni eno roko na colt, z drugo pa z iztegnjenim kazalcem grozeče pokaže na goste in reče: »Poslušajte, nekdo mi je ravnokar ukradel konja. Če ga pri priči ne vrne, se bo zgodilo prav isto, kot se je pred dvema letoma v Oklahomi.« Gostje se prestrašeni poskrijejo pod mize in po dolgem molku se en le ojunači in jecljavo vpraša: »Kaj pa se je zgodilo pred dvema letoma?« Revolveraš otrese cigaro, pljune na tla in sikne: »I kaj, poldrugi dan sem moral pešačiti domov.« Ekonomija šale je več kot jasna. Ultimat še ne razkrije vsebine.