Konec mačistične diplomacije?

Še je svež spomin na serijska srečanja višegrajskih alfa samcev. Najbolj anahronistično in dvolično je bilo tisto oktobra 2021, ko so se tedanji regionalni avtoritarci, z našim Janezom Janšo vred, sestali na demografskem vrhu v Budimpešti. Janez Janša (ločen in ponovno poročen z 20 let mlajšo partnerico), Aleksandar Vučić (ločen in ponovno poročen z 11 let mlajšo), Viktor Orbán (srečno poročen), Milorad Dodik (potentni skakalec čez plot) in Andrej Babiš (ločen in ponovno poročen s svojo tajnico, ki je bila ob poroki komaj polnoletna) so se tam zavzemali za vrnitev tradicionalnega patriarhata, o tem, kako naj ženske več rojevajo, so razpravljali med gledališkimi performansi božanja nosečniških trebuhov. Če bi za vsaj pet podobnih srečanj v dveh letih želeli uporabiti en sam izraz, bi lahko rekli, da smo bili priča mačistični diplomaciji. Mačistična diplomacija je le ena od mnogih. Diplomacij ali tipov zunanjih politik je več. Zgodovinsko gledano je najbolj znana besedna zveza ’Rambo diplomacija’, to je izraz, ki se je ustalil za ameriško zunanjo politiko v času največje priljubljenosti ameriškega igralca Sylvestra Stallona in je simboliziral kavbojsko modrost Najprej streljaj, potem sprašuj. V slovensko-hrvaških odnosih smo v zadnjem desetletju govorili o tako imenovani tihi diplomaciji in potem o nogometni diplomaciji, s katero so voditelji nerešena vprašanja skušali reševati na nogometnih tekmah. Nogometna diplomacija je podobna mačistični.