Nataša Velikonja / Pesnica, prevajalka in aktivistka, ki potrebuje mestni utrip, da zaživi

Odkar se je v najstniških letih iz Nove Gorice preselila v Ljubljano, gre Nataša Velikonja (rojena 1967) brez izjeme vsak večer ven, v mesto, na sceno. Da v Ljubljani delujejo »scene«, ki dajejo posamezniku občutek svobode in varnosti, se ji zdi izjemno pomembno, sploh kar se tiče LGBT-scene, v katero se je vpela precej hitro po prihodu v Ljubljano. »’Scena’ nam lezbijkam in gejem prinaša tudi stalni domicil, ne glede na leta. Morda je to za ’strejt’ ljudi drugače, morda se njim prostor z leti oži. Nas pa je morda rešilo to, da smo znali očuvati naše klube,« pravi. Že pred vstopom na to sceno je začela objavljati s polno paro in postala del literarnih krogov, po vstopu pa je vse to še pospešila. Obojemu, aktivizmu in pisanju, kar poleg poezije vključuje tudi delo na področju teorije in prevajanja, je s srcem posvečena še danes. Pred nekaj leti je dobila Župančičevo nagrado za izstopajoče dosežke na področju kulture, lani pa je bila v ožjem izboru za dve najpomembnejši pesniški nagradi, Veronikino in Jenkovo – slednjo je za pesniško zbirko Prostor sred križišč tudi prejela.