Sanjske službe

Christian Rynning-Tønnesen je predsednik uprave norveškega Statkrafta, največjega norveškega proizvajalca električne energije in tretjega največjega na svetu. Za primerjavo, Slovenija na leto proizvede 16* teravatnih ur električne energije, v Statkraftu jih na leto proizvedejo 70. V Sloveniji 16 teravata električne energije proizvaja okoli 6000 zaposlenih, med katerimi je tudi množica predsednikov uprav, direktorjev, svetovalcev in drugih elektroenergetskih strokovnjakov s tako imenovanimi individualnimi pogodbami – samo v Elektru Ljubljana jih je 12 poleg uprave. V Statkraftu 70 teravatov proizvede le okoli 4800 zaposlenih. In ob takšni dodani vrednosti je seveda prav, da je Christian Rynning-Tønnesen primerno plačan in nagrajen. Lani je zaslužil kar 537 tisoč evrov (vse zneske objavljamo v bruto), ob tem pa je dobil še 74 tisoč evrov nagrade za poslovno uspešnost. Je najbolje nagrajen menedžer med norveškimi v državnih podjetjih.

Plača Christiana Rynning-Tønnesena je za slovenske razmere visoka. In tudi povprečna letna plača v Statkraftu, ki znaša med 50 in 60 tisoč evri na leto, ni slaba. A v Sloveniji obstaja več elektroenergetskih podjetij, kjer imajo zaposleni višje plače. V Gen energiji, ki ima med drugim v lasti slovenski del nuklearke, so recimo lani zaposleni, sodeč po podatkih o plačah, ki jih v tem podjetju pošiljajo Energetski zbornici in ki smo jih pridobili v uredništvu, v povprečju zaslužili 63 tisoč evrov bruto. V družbah, ki jih povprečen državljan niti ne pozna in ne ve dobro, kaj sploh počnejo, kot sta na primer SODO in Borzen, je bila povprečna plača podobna kot v Norveškem Statkraftu. In tudi najboljše plačani slovenski elektromenedžer je veliko bolje plačan od najbolje plačanega Norvežana. Ta mesec so mediji objavili novico, da se je predsednik vlade Robert Golob za vodenje Gen-I odpovedal poldrugi milijon (1,5) evrov vredni nagradi za poslovno uspešnost v letu 2021. V Gen-I, kjer je bila v letu 2021 povprečna letna plača okoli 80 tisoč evrov, je namreč skupščina prosila upravo, naj se ta odpove nagradam zaradi blaženja posledic draginje.

Golob se je odpovedal nagradi za poslovno uspešnost, kar pa je zgolj pesek v oči: Energetika je v Sloveniji meka za mešetarjenje.

A Golobova odpoved nagradi je zgolj pesek v oči. Energetika je dejansko v Sloveniji meka za mešetarjenje. Vsakoletni bežen pogled na statistične podatke kaže, da so plače v njej najvišje med vsemi panogami. So večinoma celo višje od plač v finančni industriji in zavarovalništvu, ki sta vsepovsod po svetu najbolje plačan dejavnosti. Ob tem pa je slovenska energetika še v pretežni državni lasti in večinoma izkorišča monopolni položaj. V času energetske krize, ko je država za blažitev draginje lani sprejela za 740 milijonov evrov različnih ukrepov, že sprejeti ukrepi za letos pa bodo po zadnji oceni fiskalnega sveta dosegli vsaj 1,7 milijarde evrov, ko lahko tedensko spremljamo srce parajoče izpovedi občanov o visokih stroških za energijo, ta izjemni položaj še bolj bode v oči. Ne le, da ponekod zaposleni zaslužijo več kot na Norveškem, tudi plače in nagrade v času energetske krize v Sloveniji v tej panogi rastejo nadpovprečno. Povprečna bruto plača v Sloveniji se je v zadnjem letu zvišala za 2,8 odstotka, v tem času pa so se na področju oskrbe z električno energijo, plinom in paro, torej na področju, ki ga pravkar rešujemo s subvencijami, povprečne plače dvignile za kar 6,2 odstotka.

V nekaterih podjetjih še več. V Gen energiji se je povprečna plača zaposlenim s 4660 v letu 2021 leta 2022 dvignila na 5250 evrov, v enem letu se je torej povišala za 11 odstotkov. Leto prej, sodeč po preteklih objavah v medijih, so jim plače zrasle za tri odstotke. V podjetju Borzen, ki deluje kot operater trga z električno energijo, se je povprečna bruto plača v zadnjem letu po naših podatkih dvignila s 3828 evrov na 4373, torej za 12 odstotkov. Leto prej se je sicer že dvignila za 14 odstotkov. V hidroelektrarnah na spodnji Savi so se plače v lanskem letu zvišale za 10 odstotkov, v HSE, v Holdingu slovenskih elektrarn, kjer dela 221 ljudi, so se dohodki zvišali za 5,6 odstotka. Točno določenim zaposlenim, večinoma tržnikom, so se tam sicer dohodki zvišali še bolj, saj so v HSE lani izplačali za kar 842 tisoč evrov nagrad za individualno uspešnost. Podobno je tudi drugod: v Borznu je lani v povprečju vsak od 40 zaposlenih prejel 3641 evrov za individualno poslovno uspešnost, čeprav Borzen ni podjetje na trgu, ampak opravlja javno gospodarsko službo in se financira iz omrežnine.

Nekateri plačni podatki iz slovenske elektroenergetike so že na meji črnega humorja. O družbi SODO (Sistemski operater distribucijskega omrežja) vsi elektroenergetski strokovnjaki že leta trdijo, da je ne potrebujemo. Ustanovljena je bila iz formalnih razlogov, ker je EU od Slovenije zahtevala ločitev distribucije od elektroinfrastrukture. V SODO dejansko le pobirajo denar od elektropodjetij po ceni, ki jo določi agencija za energijo in ki jo plačajo prebivalci in podjetja, SODO pa potem ta denar pošlje naprej. V anonimki iz leta 2019 o kadrovanju, ki so jo podpisali »obupani zaposleni«, na primer piše, da direktor, ki vsako leto zasluži več kot 160 tisoč evrov bruto, sploh ne potrebuje pisarne, »saj ga nikoli ni, njegova pisarna je zunaj, kjer kafetka«. A v tej družbi, ki jo država sedaj želi ukiniti oziroma pripojiti Elesu, je lani povprečna plača zaposlenega znašala vrtoglavih 5250 evrov bruto. Poleg redne plače je namreč v povprečju vsak od 33 zaposlenih dobil še skoraj 2000 evrov nagrade za individualno poslovno uspešnost. Podobno je tudi v drugih podjetjih, ki se financirajo iz omrežnine, kot je recimo Borzen, kjer je lanska povprečna plača znašala 4373 evrov, ali pa v Elesu, kjer je povprečna plača po naših podatkih lani znašala 3811 evrov.

V sindikatih sicer trdijo, da ti podatki ne odsevajo dejanskih razmer. Branko Sevčnikar, najbolj znani slovenski elektrosindikalist, dolgoletni predsednik Sindikata dejavnosti delavcev energetike (SDE), pravi, da kljub trikratnim uskladitvam plač v energetiki v zadnjem letu te še zmeraj realno padajo in ne dosegajo inflacije. »Ponekod imamo probleme. Naši monterji odhajajo na delo prek meje, kjer so plače trikrat višje. Problem so po našem predvsem visoke plače po individualnih pogodbah, ki dvigujejo povprečja, na kar pa mi v sindikatu ne moremo vplivati, ker je to stvar nadzornih svetov,« pravi. Tudi Vladimir Šega, predsednik sveta delavcev v Dravskih elektrarnah in predsednik Združenja svetov delavcev Slovenije, pravi, da elektroenergetske plače za nekatere deficitarne poklice niso mikavne: »V elektrogospodarstvu je izhodiščna plača približno 700 evrov, koeficient za inženirja začetnika pa je 2,5, kar pomeni nekje 1700 evrov bruto. Če se zavedamo, da na tehničnih fakultetah prežijo na študente že v prvem letniku, to seveda niso plače, s katero bi lahko privabil kvaliteten kader.« Kljub temu pa se oba strinjata, da v povprečju plače v energetiki niso slabe oziroma da so največji ekscesi pri vrhovih.

»Državno gospodarstvo je meka za političnoprijateljske zaposlitve, ki krepko dvigujejo povprečje plač v elektrogospodarstvu. Teh prijateljskih zaposlitev je pa ogromno – predvsem na krovnih družbah, v raznih agencijah in tudi na raznih fiktivnih delovnih mestih znotraj teh družb. Če sem malce nesramen: že jutri lahko ukinemo krovni Holding slovenskih elektrarn, pa tega nihče niti opazil ne bi – na proizvodnji se prav nič ne bi poznalo – verjetno celo nasprotno,« pravi Šega. Sevčnikar celo priznava, da bi dobršni del slovenske energetike pravzaprav moral biti del javnega sektorja: »Proizvodnjo energije štejem med tržne dejavnosti. Tu se borimo z mednarodno konkurenco, a recimo distribucija elektrike, kjer zaposleni dejansko 100 odstotkov dohodka dobijo iz omrežnine in pravzaprav na ta dohodek ne morejo vplivati, je zame del javnega sektorja.« Poleg distribucijskih podjetij, kot sta Elektro Ljubljana ali Maribor, v to kategorijo sodijo še Borzen, SODO ali Eles, ki opravljajo gospodarske javne službe. A prav v teh primerih je nadzor nad plačno eskalacijo najšibkejši. V teh podjetjih vlada nekakšno samoupravljanje na tuj račun: »Eles, SODO in Borzen so gospodarske javne službe. Kako se plače tam oblikujejo, žal ne vemo, ker se te družbe ne financirajo iz proračuna, pač pa jih regulira agencija za energijo,« so nam odgovorili z ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Plače zaposlenim v energetiki tako na koncu določajo v samih podjetjih, kjer sedijo direktorji, ki samostojno gospodarijo z dejansko javnimi sredstvi.

Tudi iz agencije za energijo odgovarjajo, da oni nimajo besede pri plačah: »Agencija z reguliranjem Elesa in SODO zamejuje skupne stroške delovanja in vzdrževanja, kamor sodijo tudi stroški dela, vendar njihovo usklajevanje nima neposrednega vpliva na samo višino plač, dodatkov in višino regresa.« O teh vsebinah, dodajajo, se dogovarjajo v okviru kolektivne pogodbe elektrogospodarstva, ki jo sklepata Energetska zbornica Slovenije kot predstavnica delodajalcev in Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije kot predstavnik delojemalcev. »Nadalje pa se višina plač, dodatkov in višina regresa ter njihovo usklajevanje določajo na ravni posameznega podjetja. Edini neposreden vpliv, ki ga ima agencija, je, da se stroški iz naslova regresa, ki presegajo zakonsko določeno višino regresa, in stroški plač iz naslova poslovne uspešnosti (oboje izhaja iz kolektivnih pogodb) krijejo iz donosa in jih regulator ne upošteva v okviru stroškov dela.«

Plače v slovenski energetiki so določene v dveh kolektivnih pogodbah – za elektrogospodarstvo in ločeno za premogovništvo. Pogajalski partnerji so v elektrogospodarstvu Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije (SDE) na delojemalski strani ter Energetska zbornica Slovenije (EZS) na delodajalski strani, partnerja EZS pri premogovništvu pa sta dva sindikata, SPESS in SDRES. Predsednik Energetske zbornice je Marjan Eberlinc, ki je tudi podpisnik obeh kolektivnih pogodb. V Plinovodih, v njegovem podjetju, se je v lanskem letu plača zaposlenim zvišala za 5,6 odstotka – s 3728 na 3947, Eberlinc pa je eden izmed najbolje plačanih državnih menedžerjev, letos bo predvidoma zaslužil 179 tisoč evrov bruto. Eberlinca smo vprašali, ali se mu ne zdi, da je tudi njegova plača zelo visoka, glede na to, da dejansko delajo v javnem sektorju.

Eberlinc odgovarja, da v skladu z načeli korporativnega upravljanja o prejemkih poslovodstev odločajo nadzorni sveti ali skupščine družb, v družbah v državni lasti pa odločevalci poleg zakonodaje upoštevajo tudi priporočila in pričakovanja Slovenskega državnega holdinga, d. d. Leto 2022, poudarja, je bilo za energetiko eno najzahtevnejših doslej in je poslovodstva družb postavilo pred izjemne izzive: »Kot predsednik Energetske zbornice Slovenije lahko za leto 2022 zaključim, da smo leto z velikim angažmajem in mnogimi aktivnostmi na vseh ravneh, to je na korporativnem nivoju in s sodelovanjem z vsemi drugimi akterji energetskega trga, zaključili brez posebnih motenj pri oskrbi z energijo.«

Eberlinc je predsednik zbornice, ki pa jo operativno vodi izvršna direktorica Ana Vučina Vršnak. Ta odgovarja, da so bili na področju elektrogospodarstva doslej sprejeti štirje aneksi za dvig plač, zadnji 1. januarja letos: »Mi sicer imamo kolektivno pogodbo za elektrogospodarstvo, vendar v njej ni zapisane natančne metodologije za usklajevanje plač zaposlenih, recimo z inflacijo ali gospodarsko rastjo, zaradi česar s socialnimi partnerji, torej SDE, vedno znova iščemo sprejemljive rešitve v danih gospodarskih okoliščinah. Upravni odbor zbornice, v katerem sedijo ključni vodilni v slovenskih energetskih družbah, mora presojati, ali so vsakokratne zahteve sindikata upravičene,« razlaga Ana Vučina Vršnak. Do prvega dviga za dva odstotka  je prišlo v letu 2020, leta 2022 pa je prišlo še do dveh dogovorov o zvišanju plač: za 1,1 odstotka s 1. januarjem in nato še za 2,5 odstotka s 1. junijem. Zadnji, četrti dvig je sledil letos v začetku leta, in sicer za štiri odstotke. Gre torej skupaj za štiri dvige plač v elektrogospodarstvu od julija 2017, ko je bila za ta sektor podpisana kolektivna pogodba: »Treba se je zavedati, da so to rezultati pogajanj v okviru krovne kolektivne pogodbe. Poleg nje pa imajo posamezna podjetja še svoje, podjetniške kolektivne pogodbe. Če imajo te ugodnejša določila, za delavce tega podjetja veljajo slednja,« dodaja.

Z liberalizacijo trga električne energije smo dobili precej drag in razbit sistem, ki pa že pred energetsko krizo ni deloval.

Plače zaposlenim v energetiki tako na koncu določajo v samih podjetjih, kjer sedijo direktorji, ki samostojno gospodarijo z dejansko javnimi sredstvi. Tak sistem samoupravljanja na tuj račun očitno vodi k najrazličnejšim anomalijam. Če se primerjamo z drugimi državami, so te očitne. Povprečna plača v energetiki je v Sloveniji za 32 odstotkov višja od povprečne plače v državi, na Norveškem, ki recimo velja za elektroenergetsko velesilo, je plača v energetiki le za 26 odstotkov višja od povprečne plače. Visoko pa je tudi število zaposlenih. Po primerljivih podatkih Sursa je denimo v slovenskem elektroenergetskem sistemu zaposlenih 35 odstotkov več ljudi kot v Nemčiji, 45 odstotkov več kot v Avstriji in 33 odstotkov več kot na Norveškem. Ni čudno, saj smo v zadnjem obdobju dobili celo vrsto novih institucij, družbi Geoplin in Plinovodi sta se ločili, od drugih distribucijskih ali infrastrukturnih podjetij so se ločili tržni oddelki in podobno, hkrati pa so se v vseh teh podjetjih še namnožila vodilna delovna mesta, to so zaposlitve, sklenjene mimo kolektivnih pogodb, na podlagi individualnih dogovorov z nekaterimi zaposlenimi. Za to so pristojni posamezni nadzorni sveti, ki pa očitno pri sklepanju takšnih dogovorov niso posebej varčni. Energetska zbornica združuje trenutno več kot 60 podjetij, v katerih skoraj brez izjeme vodilni prejemajo več kot 130 tisoč evrov bruto plače. Teh direktorskih plač pa ni le 60.

V Norveškem Statkraftu ima uprava sedem članov, ki imajo, s Christianom Rynning-Tønnesenom vred, sklenjene individualne pogodbe. V Elektru Ljubljana imajo ob pogodbi prvega moža družbe sklenjenih kar 12 individualnih pogodb, pri katerih znaša povprečna mesečna bruto plača 7853 evrov. Zakaj potrebujejo kar 13 menedžerjev, nam iz družbe niso odgovorili. V Elektru Maribor imajo poleg predsednika uprave Borisa Soviča še 11 zaposlenih po individualnih pogodbah, v Holdingu slovenskih elektrarn je skupaj s poslovodstvom tako zaposlenih osem oseb. V krški nuklearki ima kar 23 ljudi individualno pogodbo, od njih vsak, sodeč po letnih poročilih, na leto zasluži 125 tisoč evrov bruto. Tudi v SODO imajo poleg direktorja, ki torej letno zasluži 160 tisoč evrov bruto za vodenje institucije z zgolj 33 zaposlenimi, še pet zaposlenih menedžerjev z individualno pogodbo, ki so leta 2021 zaslužili po 94 tisoč evrov, leta 2022, kot so nam odgovorili iz družbe, pa bodo 69 tisoč. Tudi v Dravskih elektrarnah (DEM) so svetovalce in pomočnike letos preoblikovali v izvršne direktorje. V skladu s takšno novo organizacijsko shemo so dobili pet izvršnih direktorjev, s katerimi so sklenili individualne pogodbe o zaposlitvi. Iz Borzna pa nam na vprašanje o številu zaposlenih z individualnimi pogodbami ne želijo odgovoriti. »Družba Borzen je gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, ki izvaja dejavnosti gospodarske javne službe. Glede na veljavne predpise in naše interne akte vam informacij, vezanih na individualne pogodbe o zaposlitvi v naši družbi, ne moremo posredovati,« pravijo.

Vse omenjene družbe – SODO, Borzen, agencijo za energijo, pet elektroenergetskih distribucijskih podjetij, njihove tržne enote in dva proizvodna stebra – množico direktorjev in svetovalcev, nuklearko, ki elektriko posreduje Gen energiji in ta naprej naslednjemu posredniku, družbi Gen-I, pa imamo po zagotovilih države le zato, da bi bila za nas, za potrošnike, elektrika cenejša. In sicer zaradi konkurence. V Sloveniji imamo celo dva proizvodna stebra, enega združenega okoli HSE in drugega okoli nuklearke, da bi si ti dve entiteti, ki sta obe v lasti države, konkurirali. Ampak ali ta trg res deluje? Vprašanje je seveda retorično. Po vsej Evropi cene energentov regulirajo države. A tudi pred tem ta trg ni deloval. V Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) so na začetku tako imenovane liberalizacije trga z električno energijo od leta 2015 izvedli več kampanj skupinskega zakupa elektrike. Leta 2015 se je na primer 13.300 gospodinjstev odločilo za zamenjavo ponudnika električne energije, s čimer naj bi ta po izračunu ZPS prihranila milijon evrov, kasneje pa konkurenca ni več delovala. Tudi poskusi skupinskega nakupa elektrike so bili neuspešni. Še več, v ZPS ugotavljajo, da po novem ponudniki zaračunavajo skrite dodatne stroške, zaradi česar je primerjava za potrošnike zdaj otežena.

Z drugimi besedami: z liberalizacijo trga električne energije smo dobili precej drag in razbit sistem, ki pa že pred energetsko krizo ni deloval. Lahko zgolj upamo, da bodo sedanje razmere slovenske energetike prisilile k racionalnejšemu delovanju, morda celo k ponovni združitvi obeh energetskih stebrov.

* Sprva smo iz razloga površnosti zapisali 1,6 teravata.