Izidor Ostan Ožbolt / »Če okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko mogoče, da TEŠ zdrži do leta 2033«

Izidor Ostan Ožbolt (letnik 1993) je ekonomist, poznavalec energetike in aktivist, eden najaktivnejših članov kolektiva Mladi za podnebno pravičnost. Iz podnebnega sindikalizma je diplomiral na Filozofski fakulteti, lani pa na ljubljanski Ekonomski fakulteti zagovarjal magistrsko nalogo Zelena transformacija: načrt razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema in njegove makroekonomske implikacije.

Magistrska naloga je konkreten načrt razogljičenja, razčlenjen na 217 straneh, ki je nastal pod mentorstvom Jožeta P. Damijana in ob pomoči ključnih slovenskih strokovnjakov iz energetike. Načrt je – tako avtor – primerljiv z drugimi obstoječimi scenariji ter pomeni poskus, ki ob zagotavljanju zanesljive oskrbe ter ekonomičnosti prehoda enakovredno vključuje tudi pravičen prehod stran od fosilnih goriv, varstvo narave in zaveze Pariškega podnebnega sporazuma, po katerem moramo glavnino razogljičenja izvesti do leta 2035.

Izidor Ostan Ožbolt je na podlagi ekonomske analize najbolj problematičnega člena slovenske elektroenergetike, to je Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ), prepričan, da bomo iz premoga morali izstopiti pred letom 2033, ki ga kot datum izstopa določa januarja lani sprejeta državna strategija. Izračunal je, da bomo kljub državni pomoči TEŠ prisiljeni zapreti najkasneje leta 2028.

Ostan Ožboltova magistrska naloga je sicer eden od trenutno treh akcijskih načrtov zelenega prehoda Slovenije; prvega je sredi 2021 predstavila družba Gen-I, lani pa je Strategija razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050 nastala tudi v okviru Sveta za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), pri kateri je sodeloval tudi sam.

Za začetek neposredno, a izjemno pomembno vprašanje. Prosim namreč za odgovor na skoraj mit, da nas je zadnji dve leti energetske krize rešil premog, da je prehod na obnovljive vire energije energetsko krizo še poslabšal in da se premog vrača. 

Ja, to so pomembne neresnice, ki so v nasprotju s podatki. Za Evropo lahko rečemo, da sta sončna in vetrna energija občutno prispevali k omilitvi energetske krize. Leta 2022 so sončne in vetrne elektrarne prispevale 22 odstotkov vse proizvodnje električne energije v Evropi, plin pa je je pokril 20 in premog 16 odstotkov. Še več, kljub nedelujočim hidroelektrarnam in jedrskim elektrarnam v letu 2022, ki so znižale skupno proizvodnjo v Evropi za sedem odstotkov, so pet šestin tega padca pokrili nove sončne in vetrne elektrarne ter manjše povpraševanje, zgolj preostanek pa je nadomestil premog. Ob tem sta ostali približno dve tretjini uvoženih količin premoga neporabljeni, ponovno obujene termoelektrarne pa so delale manj kot petino časa. Ne nazadnje, v zadnjih mesecih leta 2022 je proizvodnja iz premogovnih elektrarn glede na leto 2021 upadla. Torej, premogovna era se ne vrača. Raziskave kažejo, da naj bi se proizvodnja iz elektrarn na fosilna goriva letos znižala za približno petino. Brez pospešenih investicij v obnovljive vire v zadnjih letih bi bilo energetsko krizo občutno težje prebroditi. Hkrati je kriza pokazala, da je pospešeni zeleni prehod objektivna nuja, da zagotavlja večjo varnost in nižje cene.