Kako je biti Filipinec v Sloveniji?

V zadnjih letih se evropska in seveda tudi slovenska podjetja zaradi pomanjkanja delavcev vse bolj aktivno ukvarjajo z uvažanjem delovne sile – kot so včasih iskali dobavitelje polizdelkov po Aziji, tako danes iščejo delavce, velikokrat namreč kar na spletu. Zaradi številnosti, revščine, podpore države in pa dobre organiziranosti filipinskih posredniških agencij pa so Filipinci nenadoma postali iskana in pogosto nova delovna sila po vsej Evropi. Na prenaseljenih Filipinih živi namreč več kot 110 milijonov ljudi, kar je ogromen »kadrovski bazen« za evropska podjetja. Med razloge za njihovo »popularnost« gre šteti tudi dejstvo, da Filipinci praviloma dobro govorijo angleško, kar olajša komunikacijo, saj je prav neznanje tujega jezika pogosta ovira pri zaposlovanju. A to seveda ni glavni razlog: Filipinci so zanimivi za evropska podjetja, ker so za zdaj še zelo poceni in prilagodljiva delovna sila. Zaradi tega pogleda nanje se filipinski delavci takoj po prihodu v »obljubljene dežele« srečujejo z zelo nizkimi plačili, dolgimi urniki, nepriznavanjem kvalifikacij in opravljanjem najtežjih del na dnu plačilne lestvice.

Osemindvajsetletna Elma Prezelj, kot razkriva že njen priimek, ni značilna filipinska priseljenka, ki bi v Slovenijo prišla predvsem zaradi iskanja dela. Svojega moža, Slovenca, je namreč spoznala na Filipinih, kjer je delal kot inženir. Družino sta si ustvarila na Filipinih, leta 2017 pa se preselila v Slovenijo. Elma je diplomirana organizatorica turistične dejavnosti, a kljub trudu in dejanskemu povpraševanju po teh znanjih službe na tem področju v Sloveniji kot Filipinka nikakor ne more dobiti. Na Filipinih je delala v menedžmentu, trgovinah in restavracijah. Odkar živi tukaj, pa opravlja različne poklice, ki z njeno izobrazbo nimajo nobene zveze. Želela si je odpreti azijsko trgovino, trenutno pa je zaposlena v azijski restavraciji Tasty corner ob ljubljanski železniški postaji. Njen lastnik, 43-letni Michael Angeles, je v Slovenijo prišel iz podobnega razloga že leta 2011. Tudi on je Filipinec. Med delom na križarki je namreč spoznal svojo ženo, Slovenko, s katero sta bila sodelavca, sledila je selitev v Slovenijo. A tudi on po izobrazbi ni kuhar. Na Filipinih je diplomiral iz računalniškega inženirstva. Službe na svojem področju v Sloveniji ni mogel dobiti, tako kot Elma je bil leta prisiljen opravljati nižjekvalificirana dela, saj so ga bili delodajalci pripravljeni sprejeti le na takšna delovna mesta. Oba, Elma Prezelj in Angeles, izpostavljata, da je soočenje z realnostjo po prihodu v evropske države običajno zelo kruto.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v letu 2022 v Sloveniji prebivalo sicer le 177 državljanov Filipinov, delovno aktivnih pa jih je bilo lani 105. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo leta 2021 izdanih 27 soglasij k enotnemu dovoljenju za prebivanje in delo za državljane Filipinov, leta 2022 50, letos pa pet.

Žal tuji delavci tudi v Sloveniji pomenijo mejo, do katere lahko grejo slabi delodajalci pri izkoriščanju.

A »trgovina« s Filipinci je danes v polnem zamahu. Kay Quintos je direktorica PNI International Corporation, filipinskega licenčnega podjetja za zaposlovanje in najemanje filipinskih delavcev po svetu. Kot pojasnjuje, trenutno v tujini dela že stotisoče filipinskih delavcev, njihovo podjetje pa za zdaj »izvaža« na trge Avstrije, Hrvaške, Združenega kraljestva in Češke. »Odpirajo se nam tudi trgi Nove Zelandije, ZDA, Avstralije in Japonske. V zadnjega pol leta se nam je v Evropi odprla tudi Madžarska, kamor smo doslej poslali že več kot tisoč delavcev,« se pohvali. Filipinski delavci po njenih besedah v tujino odhajajo, da zaslužijo, se nato vrnejo na Filipine in s tem denarjem skrbijo zase in za svoje družine.

Grega Malec je vodja sektorja za delovne migracije na ministrstvu za delo. Panoge, kjer se pojavlja pomanjkanje kadra, so v Sloveniji predvsem transport, gradbeništvo in predelovalna industrija. »To, da Slovenija trpi za veliko stopnjo bega možganov, ne drži, prej bi lahko rekli, da izkušamo beg rok, saj je deficit viden predvsem v strukturi poklicev, kjer ne moremo govoriti o visoko kvalificiranih kadrih.« To pa opisuje problem zaposlovanja tujih delavcev v poklicih, ki jih Slovenci nočejo opravljati. Ali kot pravi Elma Prezelj: »Ne bom rekla, da je ob prihodu v Slovenijo težko dobiti službo kot sobarica, čistilka, pomivalka posode, varuška ali nekaj podobnega, kar tudi med Slovenci niso ravno najbolj zaželeni poklici. Nikakor pa nas nočejo za zdravnike, medicinske sestre ali učitelje, čeprav večina Filipincev na delo v tujino prihaja z ustreznimi kvalifikacijami in izkušnjami. Na takšnih delovnih mestih bodo v Sloveniji vedno dajali prednost Slovencem.« A Kay Quintos pravi, da Filipini v številne države po svetu izvažajo zdravstvene delavce, medicinske sestre, inženirje in zdravnike. Zakaj torej ne tudi v Slovenijo, če se pri nas spoprijemamo s kadrovskimi stiskami na teh področjih?

»Prihod v Slovenijo je za Filipince težek zato, ker na Filipinih nimamo slovenskega veleposlaništva. Bistveno lažje je, če slovenski podjetnik zaradi primanjkljaja kadra zaprosi za uvoz delavcev prek filipinskih agencij. Na Filipinih imamo sicer belgijsko veleposlaništvo, na katero sem se tudi sam prijavil, a mi vizuma niso odobrili, tako sem zanj zaprosil na Kitajskem. Vizum sem dobil v štirih dneh, kupil karto in odšel v Slovenijo, pomagalo pa je tudi, da je moja žena govorila s kitajskimi pristojnimi organi,« pojasnjuje svoj prihod Angeles. Da je filipinske delavce pri nas težje zaposliti, ker na Filipinih nimamo predstavništva, kar povzroča problem pri navezavi stikov in sodelovanju z uradnimi institucijami države, potrdi tudi Malec.

Kako postopek zaposlovanja tujih delavcev in integracija v novo delovno in socialno okolje sploh potekata? Slovenski migracijski sistem je za zdaj utemeljen s potrebami delodajalcev. Zavod za zaposlovanje preverja njihove kadrovske primanjkljaje, in če pravega kandidata za delovno mesto v Sloveniji ne najde, omogoči zaposlitev tujca. Ko se delodajalec s tujim delavcem dogovori za delo, sproži postopek za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na pristojni upravni enoti, kjer sprejmejo odločitev o izdaji ali zavrnitvi dovoljenja. Z uveljavitvijo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev bo tujec po novem v času veljavnosti enotnega dovoljenja lahko zamenjal delodajalca in delovno mesto ali se zaposlil pri več delodajalcih le na podlagi soglasja zavoda za zaposlovanje, torej brez odločbe upravne enote. Po izdaji dovoljenja ima delavec 15 dni, da pride v Slovenijo, delodajalec pa ga mora v tem času vključiti v sistem socialnega zavarovanja.

Eno je torej vključitev v delovni proces. A kako se lahko tuji delavec vključi v socialno okolje, v katerem živi? »Nam, tujim delavcem, je težko predvsem zaradi tega, ker ne znamo slovensko. V azijskih trgovinah ali restavracijah se lahko zaposlimo, drugje pa je jezik velika ovira, čeprav smo Filipinci znani po svoji delavnosti,« pravi Elma Prezelj. Tudi v predlogu novele zakona o tujcih se od tujih delavcev in njihovih družin zahteva, da se v manj kot letu dni naučijo slovenščine. To bo številnim tujcem življenje pri nas še otežilo.

Michaelu Angelesu je bilo ob prihodu sprva zelo težko, saj ni imel službe in denarja, da bi se preživljal. »Na začetku sem se prijavil za najrazličnejša dela, med drugim tudi za pobiranje smeti in čiščenje bazena, a nisem prejel niti odgovora. Dve leti sem delal v hotelu v Ljubljani, medtem pa živel v Sevnici, zaradi česar sem ogromno časa porabil za transport. Pred desetimi leti pa je bilo tukaj res veliko manj tujih delavcev, sploh pa Filipincev,« je povedal. Tuji delavci tudi niso seznanjeni z možnostmi, ki bi jim v tem procesu lahko bile v oporo in jih podkrepile z znanjem o njihovih pravicah in dolžnostih v novi državi. »Pri Filipincih trenutno ne opažamo, da bi se zadnje čase obračali k nam bolj množično, kar pa ne pomeni, da nimajo težav. V tem trenutku se verjetno odvija inkubacijska doba, ko o trgu in državi šele pridobivajo informacije. Zanimivo bo videti ta pritok delavcev, ko bodo ugotovili, kakšne so vsakodnevne delovne razmere in plača. Potem se bodo zagotovo začeli obračati na nas,« napoveduje Goran Lukić iz društva Delavska svetovalnica, organizacije, namenjene zagovorništvu delavcev in ostalih ranljivih skupin.

»Poznam Filipince, ki so prišli v Slovenijo in izkusili veliko hujše razmere kot jaz, delodajalci jim niso zagotovili ustreznega zavarovanja, plače so bile mizerne, izkoriščali pa so jih tudi z daljšim delovnim časom,« pravi Elma Prezelj. Tudi v centru za boj proti trgovanju z ljudmi Ključ pravijo, da je izkoriščanja tujih delavcev pri nas precej. Pojavlja se v gradbeništvu, transportu, pri sezonskih delih v kmetijstvu in v hotelih. »Ravni izkoriščanja so različne, od tega, da osebe ne dobivajo dogovorjenega plačila, nimajo zagotovljenega dovolj počitka, do tistih bolj nevarnih, kot so neprimerna oprema ter zahteve po delu 10 in več ur na dan.«

Na ravni EU obstaja cel šopek direktiv, ki urejajo upravno sodelovanje med inšpekcijskimi nadzornimi organi prek informacijskega sistema, ki deluje na notranjem trgu EU. »Ta sistem omogoča nadzornim organom, da med seboj sodelujejo in procesirajo ugotovitve o nezakonitih praksah,« pojasnjuje Malec. A upravljanje ljudi je na žalost posel, kjer tiči zelo veliko denarja. »Med zakonitostjo in nezakonitostjo se lahko meja hitro zabriše, ljudje pa se tako znajdejo v izkoriščevalskih odnosih.« Kay Quintos sicer pravi, da je industrija čezmorskih delavcev na Filipinih strogo regulirana. »Naša vlada ima veliko programov za zaščito delavcev v tujini, med njimi je tudi odbor za migrantske delavce. Preden lahko delodajalec zaposli filipinskega delavca, ga mora preveriti naš odbor za migracije, ki potrdi, da je njegovo poslovanje zakonito, da bodo delavci prejemali ustrezno plačilo in da bodo upoštevane vse njihove pravice.«

Zakon o zaposlovanju tujcev naj bi sicer deloval kot varovalka, ki preprečuje nezakonite prakse slovenskih delodajalcev. »Dejstvo je, da bomo v nadaljevanju poskušali sklepati sporazume o zaposlovanju, saj tako najbolje zaščitimo migracijsko pot, ki je velikokrat predmet izkoriščanj,« napoveduje Malec. Lukić ima drugačne izkušnje: »Če so tujci tako dobro zaščiteni, ne vem, zakaj obstaja toliko zgodb o izkoriščevalskih delodajalcih. Ne upam si niti pomisliti, kako bi bilo, če bi imeli slabšo zaščito.«

Ljudje, ki prihajajo iz držav, kjer je ekonomski položaj slabši, upajo, da bo v Evropi bolje, verjamejo obljubam o dobro plačanem delu, o urejenih delovnih razmerah, so zapisali v društvu Ključ. Marsikdo se celo zadolži, da lahko pride v Slovenijo ali kakšno drugo evropsko državo, potem pa je stisnjen v kot in sprejeti mora pogoje za delo, saj nima druge izbire. »Če se odloči in poišče pomoč, na žalost pogosto ne pride do sodnega epiloga, saj so delodajalcem v praksi najpogosteje izrečene zgolj globe, škodljive prakse pa se preprosto nadaljujejo.«

Elma Prezelj pozna veliko Filipincev, ki trenutno delajo na Hrvaškem. »Hrvaška je turistično sezono lani rešila z uvozom 6000 filipinskih delavcev, v ta namen pa so tudi zelo sprostili vse pogoje za delo. Zdaj, ko sezone ni, se ti delavci ponujajo na našem trgu dela,« dodaja Malec.

Takšna čezmejna dejavnost je zakonita, je pa lahko za delovanje slovenskega trga škodljiva, saj izkrivlja dejansko sliko na trgu dela. »Ti delavci v evidenci niso prikazani kot slovenski delavci, zato je njihovo prisotnost pri nas težko številsko oceniti. Tukaj izgubljamo predvsem z vidika vključevanja v slovenski sistem socialnega zavarovanja, saj se po osnovnem načelu na ravni EU prispevki za socialno zavarovanje v tem primeru plačujejo Hrvaški.«

Zaposlovanju filipinske delovne sile pri nas pa je bil februarja namenjen tudi dogodek Gospodarske zbornice Slovenije, na katerem je svoje izkušnje predstavil direktor skupine Sigr Bizjak, Grega Bizjak. V njegovem podjetju namreč delež filipinskih delavcev med zaposlenimi pomeni 20 odstotkov. »Filipinci so kristjani, kar pomeni, da imajo podobne moralne vrednote kot mi, angleščina je njihov uradni jezik, poleg tega pa so hvaležni, lojalni in delavni. Za delo v tujini se pripravljajo celo življenje, izvoz delovne sile Filipinom namreč pomeni velik delež državnega BDP,« sistem razlaga Bizjak. Dodaja še, da na Filipinih deluje Philipinese Overseas Labor Office ali POLO, ki je pristojen za izvoz delovne sile v druge države. Da lahko podjetje torej delavce izvozi neposredno s Filipinov, mora biti registrirano na uradu POLO. »Ko delodajalec odda vse dokumente na za nas pristojnem uradu v Milanu, POLO preveri, kako delavcem zagotavljamo namestitev, kakšni sta naša zakonodaja in pogodba o delu, in na podlagi tega odobri uvoz delovne sile.«

Filipini v številne države po svetu izvažajo zdravstvene delavce, medicinske sestre, inženirje in zdravnike. Zakaj torej ne tudi v Slovenijo?

»Filipini so kot država pri urejanju migracij naprednejši od Slovenije, saj je to njihova uradna državna politika že več desetletij. Veliko napora in energije so vložili v urejanje vseh oblik migracijskih tokov svojih državljanov, bodisi prek sporazumov ali delovanja njihovih čezmorskih agencij,« navaja Malec. Tudi Kay Quintos pritrjuje, da si Filipini močno prizadevajo za čim bolj urejene migracijske poti svojih delavcev. »Za Slovenijo so vizumi urejeni prek Tokia, upam pa, da bo slovenska vlada kmalu olajšala ta sistem, da bodo Filipinci lahko vizume urejali na Filipinih.« Veliko držav, ki rekrutirajo filipinske delavce, pri urejanju vizumov uporablja digitalni sistem, ki bi se po njenih besedah lahko uredil tudi pri nas.

Letos pa je Slovenija filipinskemu veleposlaništvu na Dunaju poslala tudi neformalen osnutek bilateralnega sporazuma, s katerim bi urejala prihod filipinskih delavcev. Sporazum naj bi urejal zaščito njihovih delavnopravnih pravic, njihov status delavca in zavarovane osebe, predlagala pa bo tudi ureditev migracijskega toka. Se stvari torej že urejajo? Lukić pravi, da ta sporazum v resnici ne pomeni ničesar. »Ministrstvo za delo in vlado smo že večkrat opozorili, da s sporazumi, ki naj bi čudežno rešili zadeve, problema slabih delodajalcev ne bodo rešili. Kvečjemu bodo ti pridobili nov kadrovski bazen za nadaljevanje starih škodljivih praks. Sporazumi morajo biti napisani na podlagi izkušenj. Najprej počistimo vsebino že obstoječih sporazumov, da ne bodo pomenili le avtoceste poceni delavcev, ki mašijo kadrovske luknje. Če bi delodajalci toliko energije vlagali v to, da bi delavcem zagotovil ustrezne razmere, kot jih vlagajo v lobiranje za nove sporazume, se ne bi spraševali, zakaj delavcev ni. Ne morejo namreč pričakovati, da bodo z istim standardom in plačami dobivali vedno nov dotok delavcev.« Tudi Michael Angeles opaža, da Slovenija za številne tujce pomeni zgolj odskočno desko ali vmesno postajo, ki vodi v druge evropske države.

Stiske tujih delavcev ne občutimo, ker je na lastne oči ne vidimo. Delavci čez dan niso vidni, saj delajo. »Opozoriti je treba na izolacijo tujih delavcev, ki delajo cele dneve in nimajo časa, da bi se integrirali v slovensko družbo. Tujci so priklenjeni na delodajalca, ko pa se končno zavzamejo zase, gredo stvari tako daleč, da delodajalci zaprejo firmo, ne oddajajo letnih poročil in obrazcev ter dopustijo, da delavce izbriše Furs. Tuji delavci pomenijo mejo, do katere lahko grejo slabi delodajalci pri izkoriščanju,« je črnogled Lukić. »Ko sem se pogovarjal s profesionalnimi filipinskimi kuharji, ki so rekli, da prejemajo minimalno plačo, nisem mogel verjeti. Oni so namreč gledali izhodišče plač s Filipinov, ko pa smo jim razložili klasifikacijo, so začeli kalkulirati.« Ali kot pravi Michael Angeles: »V preteklosti sem opravljal službe, kjer sem neprestano delal za zelo nizko plačo, kar sem kasneje tudi ugotovil in službo zamenjal. Ko je mati na Filipinih prodala hišo, sem s tem denarjem kupil restavracijo, kjer delam zdaj. Čeprav imam svoj posel, je moje delovno življenje še vedno zelo stresno.«

Elma Prezelj in Michael Angeles si želita le eno: da bi bili tuji delavci, ne glede na to, od kod prihajajo, obravnavani enako kot Slovenci.