Kloaka

Mestna občina Ljubljana pospešeno nadaljuje izgradnjo povezovalnega kanala C0. Mudi se ji. Če želi za izgradnjo dobiti evropsko finančno pomoč (69 milijonov evrov), mora projekt zaključiti v letošnjem letu.

Ne glede na vse ugovore župan trdi, da je projekt strokovno neoporečen in da imajo zanj pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Ker zaupamo pravni državi, recimo, da mu verjamemo. Ob tem se seveda moramo zavedati, da so mnogi strokovnjaki iz različnih razlogov pripravljeni zagovarjati rešitve, ki niso idealne in so morda strokovno sporne, čeprav niso povsem nezakonite. Prav tako se moramo zavedati, da so mnogi uradniki po navodilih nadrejenih in pritiskih oblasti ali vplivnih odvetnikov naročnikov pripravljeni zelo ohlapno razumeti zakone in pravilnike. Kanal C0 je samo eden od primerov prostorskih in okolijskih nepravilnosti, ki imajo lahko zelo škodljive družbene posledice na širšem ali ožjem območju.

Že dolgo se kanalu C0 upirajo lastniki parcel ob trasi kanala, MOL in državne inštitucije pa jih arogantno ignorirajo ali pa nanje pošljejo redarje in policijo. Ker so mnoge civilnodružbene pobude, ki se sicer vneto borijo za ekološke teme, v primeru kanala C0 klavrno odpovedale, je spor nedavno izkoristila SDS s svojimi sateliti, kar bo koristilo predvsem županu in občini, saj se bo okolijska vprašanja, ki prizadevajo vse, dalo lažje prikazati kot politizacijo problema in večni kulturni boj.

Da bi lažje razumeli, za kaj gre, poglejmo nekaj dejstev.

Severozahodni del Ljubljane kanalizacijskega sistema še nima v celoti urejenega. Obstoječe greznice je treba nadomestiti s kanalizacijskim omrežjem. Občini Vodice in Medvode nimata ustreznih čistilnih naprav, zato naj bi se preko povezovalnega kanala C0, ki je dolg kar 22,5 km, priključili na centralno čistilno napravo v Zalogu, torej na čisto drugem koncu kotline. Od tega izredno dolgega voda za fekalije bo približno kar 6 km potekalo preko ljubljanskega vodonosnika, ki zagotavlja neoporečno pitno vodo za večino Ljubljane. Obstoječa čistilna naprava Brod bo rekonstruirana v zadrževalni bazen s kapaciteto 800 kubičnih metrov.

Strokovnjaki pri izgradnji tovrstnih infrastrukturnih projektov praviloma ocenjujejo možna tveganja. Niti uporaba najboljših materialov in tehnologij niti stalen nadzor izvedbe ne moreta v popolnosti izključiti možnost napak. Z dolžino kanala se zviša število spojev med cevmi, ti pa so potencialno tveganje. Tveganje se dodatno povečuje s številom zavojev na trasi kanala. Tveganje stopnjujejo naravni dejavniki, zlasti možnost potresa in dviga podtalnice, ki bi zaradi vzgonskih sil lahko povzročil škodljive premike. Na celotni trasi je prek 3000 spojev, nad vodonosnikom jih je približno 1000. Strokovnjaki so si edini, da ni mogoče zagotoviti, da bodo vsi spoji na kanalu in betonski kineti, v katero je kanal položen, povsem in vseskozi tesnili. V zadnjem času so se pojavila še opozorila o gorljivosti položenih cevi, kar tudi v primeru kanalov ni zanemarljiva nevarnost. Že nekaj promilov tveganja pa je velik ekološki problem. Vodonosnik je namreč kritična infrastruktura mesta, saj zagotavlja čisto pitno vodo za sto tisoče prebivalk in prebivalcev Ljubljane. Zato bi bilo nujno treba izbrati drugačne rešitve. Kanal C0 bi bilo mogoče speljati po drugi, izvedbeno sicer bolj zahtevni, a z vidika tveganja bistveno manj problematični trasi, ali pa ga sploh opustiti in raje nadgraditi ali zgraditi manjše lokalne čistilne naprave. Alternativni načrti in variantne rešitve niso bile nikoli javno predstavljene in obravnavane, čeprav bi jih bili na podlagi evropskih direktiv, vključenih v naš pravni red, dolžni pripraviti v vseh okolijsko problematičnih primerih. V nasprotju z evropskimi pravnimi normami alternativne rešitve za kanal C0 niso bile nikdar javno obravnavane po demokratičnih pravilih. Zato izbor optimalne variantne rešitve sploh ni bil argumentirano izveden. Projekt, ki je danes v izvajanju, ne more predstavljati rezultata postopka, ki bi moral biti predhodno opravljen.

Izgradnji kanala C0 na predvideni trasi javno in odločno nasprotujejo Slovensko društvo za zaščito voda (SDZV), Slovenski komite mednarodnega združenja Hidrologov (SKIAH) in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ).

Da se MOL zaveda spornosti kanala C0, kaže način, na katerega se je projekta lotila. Če bi bil projekt povsem strokovno neoporečen, ne bi bilo prav nobenega razloga, da se izvaja netransparentno. MOL se že od samega začetka poslužuje dvomljivih postopkov, ki so na meji legalnosti. Zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno za celotno traso, kot to zahteva veljavna zakonodaja, pač je bilo pridobljeno za posamezne segmente? Gre vendar za en objekt! Zato, da bi se izognila okoljevarstveni obravnavi? Zakaj pred izvedbo projekta ni bila izdelana Celostna ocena vplivov na okolje (CPVO)? Kako je mogoče, da so bila za posamezne odseke pridobljena gradbena dovoljenja, še preden so bila zanje izdana okoljevarstvena soglasja? Zakaj MOL ni sklenila dogovora z lastniki parcel vzdolž celotne trase, na njihovih parcelah pridobila služnosti in plačala primerne odškodnine? Iz kratkovidnih »pragmatičnih« razlogov? Zaradi tega trasa namreč ne poteka naravnost, kot bi bilo najbolj racionalno, temveč vijuga po dovozni poti, ki naj bi bila v lasti MOL. Lastniki se upirajo tudi zato, ker se brez njihovega soglasja na njihovih parcelah postavljajo varovalne ograje in vozi težka gradbena mehanizacija. Vse to vodi v čedalje hujše konflikte, fizično nasilje in nepravično posredovanje policije. Gre za neupravičeno prilaščanje zasebne lastnine, mimo pravnih postopkov, mimo pravne države.

Lastniki parcel, ki jim je v času poljskih opravil onemogočen dostop do njiv in vsakršen dialog z občino, zato iščejo pravne poti, da bi zaustavili izgradnjo spornega kanala. Kot neposredno prizadeti zasebniki so na žalost edini javno izpostavljeni borci proti onesnaževanju pitne vode za mesto Ljubljana! Z neodvisnimi geodetskimi meritvami dokazujejo, da gradnja kanala ne poteka po parcelah, ki so vključene v izdana gradbena dovoljenja. Tudi Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO), ki je prvotno presenetljivo ocenila, da izdelava CPVO za kanal C0 ni potrebna, se je zdaj premislila in zahteva izdelavo presoje. V postopek so se ali bi se nujno morale takoj vključiti tudi inšpekcijske službe. Pomemben delni uspeh je dosegla akcija nevladne organizacije AAG, ki je vstopila v uradne postopke v zvezi z okoljevarstvenim soglasjem in pridobitvijo gradbenih dovoljenj. Pri tem je že dosegla pravni uspeh na Upravnem sodišču, ki ji je dosodilo pravico »stranskega udeleženca« v postopku. Nadaljuje lahko z zahtevo po »obnovi postopka«, kar bo izpodbilo veljavnost že izdanih soglasij oziroma dovoljenj. Žalostno je, da v novodobni demokraciji »osamosvojene države«, brez takih izrednih naporov s strani angažiranih okoljevarstvenikov, ali brez pravnih bitk prizadetih državljanov, nihče ne skrbi po uradni dolžnosti za »javni interes« v polnem okoljevarstvenem smislu in pri varovanju »pravne države«.

Kot v mnogih podobnih primerih (skoraj golosek na Rožniku, propadajoči Plečnikov stadion, načrtovana sežigalnica v neprevetreni kotlini) župan in njegove službe trmasto in nerazumno vztrajajo pri izvedbi spornega projekta, čeprav verodostojni strokovnjaki dokazujejo, da je ta neracionalen in potencialno okoljsko škodljiv. Upajmo, da bo inšpekcija, kakršnokoli pač imamo, strokovno in neodvisno opravila svoje delo in se ne bo ustrašila groženj mestnih odvetnikov. Vprašanje je samo, katera od inšpekcij, ki delujejo v okviru nadrejenih ministrstev, bo »popravljala« nedoslednosti ministrskih rednih služb za nadzor in usmerjanje kohezijskih in lokalnih projektov.

Predvsem pa upamo, da bo v državi čim prej uveljavljena polna (tudi kazenska) odgovornost za strokovnjake in za odločujoče, če se izkaže, da so bile njihove odločitve v nasprotju z načeli skrbnega ravnanja in z zakonodajo.

Janko Belin, Sanja Fidler, Petja Grafenauer, Marko Juvan, Milan Kovač, Helena Krapež Škoberne, Martina Lipnik, Arne Vehovar, Ira Zorko, LOM