Komentar / Nevarni načrti

Čeprav je evropsko javno zdravstvo v svetu še vedno znano kot »brezplačno zdravstvo« in zaradi tega še zmeraj velja za zgled povsod po svetu, je tudi javno zdravstvo v Evropi postalo tempirana bomba. Staranje prebivalstva in s tem več kroničnih bolezni, epidemija covid-19, pomanjkanje zdravstvenih delavcev so samo nekatere od hudih težav, s katerimi se spoprijema vsa celina. Tudi bogate severne države, ki imajo, vsaj po podatkih sodeč, največ zdravstvenih delavcev na prebivalca, pesti vse slabša dostopnost »brezplačnega zdravstva«. Negativne usmeritve so skrb zbujajoče. Delovna sila v javnem zdravstvu se stara, državam pa je ne uspe nadomestiti, ko odide v pokoj. Privabiti mlade na primer v poklic družinskega zdravnika je vsesplošni izziv, še težje jih je prepričati, da v tem poklicu ostanejo, saj poleg postcovidne utrujenosti naraščajo delovne obveznosti in stres. Na svetovnem trgu, katerega del je tudi Slovenija, se povečujeta notranja in mednarodna mobilnost, trendi so v smeri javno k zasebnemu, ruralna območja k urbanim, čezmejno delo in migracije. To so nekatere ugotovitve iz lanskega poročila Delovna sila v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi: čas za ukrepanje, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) pripravila za območje Evrope in ki me je spodbudilo k pisanju tega prispevka. SZO v poročilu prepoznava, da se nekateri temeljni pogoji za učinkovito upravljanje zdravstvenih delavcev nanašajo na vse države članice, da pa ni enotnega univerzalnega modela za vse, pač pa naj države članice razvijajo lastne strategije, ki bodo izražale njihov zgodovinski, gospodarski, socialni in politični kontekst.