V peklu antropocena

Kako je z našo prihodnostjo? Bo prišla? Je že tukaj ali pa smo jo že zamudili? Bomo lahko vstopili vanjo ali nas bodo steklena vrata za vedno zadržala tukaj, v tem peklu antropocena, kot imenujemo sedanjo geološko dobo – dobo, katere začetek se ujema z začetkom usodnega človekovega vpliva na planet in s tem tudi na podnebne spremembe?

L’avenir – s tem posebnim francoskim izrazom za prihodnost je Jasna Hribernik naslovila svojo razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani. L’avenir se pomensko razlikuje od bolj običajnega izraza le futur. Prav zato nam ga je morala razložiti ob pomoči francoskega filozofa Jacquesa Derridaja: »Obstaja prihodnost, ki je predvidljiva, programirana, načrtovana, predstavljiva. Obstaja pa tudi prihodnost, ’l’avenir’ (prihod), ki se nanaša na nekoga, ki prihaja in katerega prihod je popolnoma nepričakovan.«

Jasna Hribernik že od sredine osemdesetih let, ko je diplomirala na AGRFT, deluje kot samostojna filmska režiserka. Kmalu je začela raziskovati možnosti ustvarjalnega sožitja med filmom, kiparstvom, arhitekturo in glasbo. Od tod ni bilo daleč do sfere videoumetnosti, videoinstalacij in »videoprostorov«, kot sama rada imenuje svoje postavitve, in do kopice nagrad. Kot družbenokritično razmišljujoča ustvarjalka je ustvarila nekaj dokumentarcev in celovečernih filmov, kot večmedijska umetnica pa je kmalu začela sodelovati z znanstveniki in ta naveza se ji zdi vse pomembnejša in plodnejša za njeno umetniško in osebno rast.

Tokratne razstave ne želi poimenovati pregledna, kaj šele retrospektivna, pa četudi seže nazaj do njenih prvih videov, na primer do videa Stopnišče iz leta 1992, večkrat nagrajenega in predvajanega na marsikaterem mednarodnem festivalu. Posnet je bil v propadajoči ljubljanski stavbi avstro-ogrskega Kolizeja, ki ga danes ni več, na njegovem mestu pa raste monstrum sodobne »ne-arhitekture«. Kolizej je nekoč imel poseben šarm in je postal scenografija za plesni video, v katerem se plesalka in plesalec gibljeta po stopnišču ter skozi različne čase in prostore uprizarjata medsebojni odnos. Prav s tem videom se je Jasna Hribernik pričela ukvarjati s pojmom časa in z usodo starih stavb, ki se zaradi brezbrižnosti in kapitalskih interesov spreminjajo v ruševine. To je tudi tema videa Ballabnede iz leta 1995, ki govori o izginjanju domačije njenega dedka, o spominih iz otroštva, o prednikih in brisanju časa, eni izmed najpomembnejših tem.

Razmislek o starih in novih ruševinah stavb in mest je pozneje dopolnila z raziskavo o cianobakterijah, mahovih in lišajih, ki se pojavijo v različnih fazah razpadanja betonskih gradbenih elementov. Primere je našla na nedokončanem stadionskem kompleksu v Stožicah in jim posvetila večmedijsko instalacijo 1.

V kasnejših delih so se bivanjske teme in eksistencialna vprašanja prelevili v družbeno angažirane projekte, ki zaobjamejo vse – začenši z dvomom o tako imenovanem civilizacijskem napredku, s katerim je povezana postopna degeneracija sistema v smeri kaosa, torej entropije. Avtorica ji nasproti postavlja sintropično moč narave, ki se je sposobna spontano in brez škode samoorganizirati do vse višje stopnje notranje urejenosti, kot je pojem povzela po znanstveniku Andreju Deteli.

Kakor je zapisala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik, Jasna Hribernik »skozi umetnost kljubuje prevladujoči paradigmi entropije in precejšnji verjetnosti distopične prihodnosti«. O tem na razstavi govori prostorska večmedijska instalacija Blood Runner/Krvo-tek iz leta 2022. Njena misel je, da našo dobo – antropocen – poganjata dve tekočini, kri in nafta, ter »da je mir zgolj začasna vrzel, prazen prostor netrenja med vojnimi stroji. Nafta je življenjska kri, ki utripa po arterijah vojne, kot je zapisal iranski filozof in pisatelj Reza Nagerestani.« Jasna Hribernik je eksperimentalno zmešala obe tekočini, nafto in kri. Z UV-lučko osvetljena steklena posoda z mešanico, v kateri so vidne kapljice krvi med nafto, je del te instalacije.

V isto poglavje sodi projekt Su.Persenso.ry, nastal v letih 2021/22. Posnetki porušene stavbe, ki jih je v sirskem Alepu s pametnim telefonom naredil palestinsko-sirski pisatelj Mohamad Abdul Munem, dobijo nadaljevanje z zvočno instalacijo v temni sobi, kjer slišimo njegovo pripoved.

Jasna Hribernik v zadnjem obdobju še bolj kot prej uporablja računalnik in raziskuje možnosti vse zmogljivejših naprav, ki nas postavljajo v novo ero medsebojne komunikacije, pa tudi razvoja znanosti in umetnosti. Poleg novih izraznih sredstev novi računalniki in umetna inteligenca odločilno spreminjajo tudi človekov odnos do umetnosti in do družbe, pa tudi samo prihodnost. Ali kot je Dušan Jovanović že davnega leta 1984 zapisal na plakatu za gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča v Franciji: »Est ce que L’Avenir est déjà venu?« Je prihodnost že prišla? 

Intermedijska razstava:
Jasna Hribernik: l’avenir
Kje: Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: do 5. maja 2023