Renfield

za

Nezavedno kapitala.

Nicolas Cage je leta 1988 v Vampirjevem poljubu igral literarnega kritika, ki se mu začne od osemdesetih – od narcizma, kokaina, dereguliranega seksa in japijevske ošabnosti – tako mešati, da misli, da je vampir. V zrcalu se ne vidi več. Povsod, tudi v pisarni in stanovanju, začne nositi sončna očala. Natika si čekane. In seveda – ženskam pije kri. »Jaz sem vampir!« Ja, toksičen je. Sesa in žre ženske.

Njegova terapevtka ima veliko dela. Cage je naredil vse, da bi deloval srhljivo – celo ščurka je pojedel. Zares. Zdaj, v Renfieldu, je končno napredoval v samega Drakulo, in to naravnost v tistega, ki ga je leta 1931 igral Bela Lugosi, toda na terapijo ne hodi on, temveč Renfield (Nicholas Hoult), njegov zaupnik in asistent, ki mu že stoletje dobavlja sveža telesa in svežo kri – z Drakulo je v tako toksičnem in abuzivnem odnosu, da potrebuje podporno skupino, ki pomaga žrtvam toksičnih, abuzivnih odnosov ( ja, žrtvam pitja krvi!) in s pomočjo katere bi se tudi sam osvobodil svoje toksične odvisnosti od Drakule. Ko Ella Lobo (Shohreh Aghdashloo) in njen sin Teddy (Ben Schwartz), šefa neworleanškega podzemlja, ki pijeta kri družbi, odkrijeta, da sta dobila tekmeca, Drakulo, velikega sesalca krvi, sprožita vojno, v katero potegneta tudi Renfielda, ki na svojo grozo ugotovi, da je s toksičnim podzemljem povezana tudi policija (z izjemo Awkwafine, alias Rebecce, zadnje dobre policistke), da torej »normalni« kapitalistični svet deluje kot podzemlje, kar pa preseneti le tiste, ki ne vedo, da so gangsterji le imitacije kapitalistov, in ki se ne zavedajo Marxovega nesmrtnega dictuma: »Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava.«

In glede na to, da se tukaj – v tej komični, pompozni karnevalski groteski – noge, roke in glave gangsterjev spreminjajo v splatterske gejzirje krvi, si lahko živo predstavljate, koliko živega dela vsrka sodobni kapital in zakaj ga je mogoče ustaviti le na krvav način. Renfield – reboot Browningovega Drakule – ne pušča nobenega dvoma, da je Drakula, ves maničen, nenasiten, parazitski, toksičen, nemrtev in nesmrten, nezavedno kapitala – in kapitalizma. (kino