V ravnovesju z naravo

Če kje še vedno hranite udobne nihajne stole s sedalom in naslonjalom iz ratana, spletenega v mrežasti vzorec z drobnimi luknjicami – stole, na kakršnih so pred približno štirimi desetletji obedovali v številnih slovenskih gospodinjstvih –, je morda čas, da jih prinesete z zaprašenega podstrešja ali iz kleti in spet namestite v kuhinjo oziroma jedilnico. Ratan je po letih nezanimanja zanj, ko se je obdržal le še na trpežnih balkonskih sedežnih garniturah, zadnja leta namreč dočakal veliko vrnitev. Lahki prožni les tropske vzpenjavke se danes bohoti na več predmetih za opremo domov kot kadarkoli doslej, denimo na elegantnih lučeh, posteljnih vzglavjih, ličnicah predalov in vratih omar, okrasnih loncih za rože, predelnih stenah.

Vrnitev ratana, pa tudi drugih naravnih materialov, kot sta bambus in juta, se večinoma časovno ujema z vzponom japandija, v zadnjih letih priljubljenega sloga notranjega oblikovanja, ki mu, že vse odkar je preplavil družbena omrežja, prerokujejo, da bo nemara ponudil odgovor na vprašanje, kako se oblikovanja interjerjev lotevati v prihodnje, pa tudi, da bi utegnil z nami ostati še dolgo. To ne preseneča, saj se v japandiju prepletajo elementi dveh že tako priljubljenih oblikovalskih slogov – skandinavskega in japonskega. Od tod tudi njegovo ime, ki ima več različic, nekateri mu rečejo skandi-japonski, skandonski ali japanordijski slog, na Zahodu tudi sodobni japonski slog.

Fuzija obeh slogov ne preseneča. Že res, da izvirata iz različnih delov sveta in sta vzniknila v različnih časovnih obdobjih, a po svojem bistvu sta sorodna, saj oba v ospredje postavljata minimalizem, preprostost, funkcionalnost. Oba torej temeljita na prepričanju »manj je več«, po katerem moramo svoje bivališče najprej »odhrčkati«, nato pa v njem pustiti le tisto, kar res potrebujemo in ob čemer se dobro počutimo.

Japonska estetika urejanja interjerjev korenini v japonskem šintoizmu, kitajskem taoizmu, zen budizmu in filozofiji vabi sabi, ki lepoto išče v nepopolnosti. Zaznamujejo jo naravni materiali – nizko leseno pohištvo, drsne in predelne stene iz lesenih letev in prosojnih materialov, preproge, poudarki v črni in temno sivi, ki minimalističnemu prostoru dodajo globino. Vse to naj bi v prostoru ustvarilo harmonijo in podobno velja tudi za skandinavsko estetiko, le da na severu Evrope govorijo o ustvarjanju občutka ugodja oziroma »hygge«. Prostore v skandinavskem slogu, ki se je s severa Evrope po vsem svetu razširil po drugi svetovni vojni, prepoznamo po belini, svetlem lesu in tekstilnih dodatkih, kot so blazine, odeje in preproge z različnimi teksturami in vzorci.

Japandi – ki po ugotovitvah Laile Rietbergen, avtorice knjige Japandi Living, ni povsem sodoben pojav, njegove korenine naj bi segale v čas okoli leta 1860, ko je danski mornariški poročnik William Carstensen obiskal Japonsko, ki je bila pred tem več kot 200 let nepredušno zaprta, in o tem napisal knjigo, zaradi katere so Danci začeli raziskovati dobrih 8000 kilometrov oddaljeno deželo – črpa iz obeh. Tudi ta slog je torej minimalističen, a vse prej kot sterilen; namesto beline spodbuja rabo naravnih, zemeljskih barv in naravnih materialov. Pohištvo je narejeno iz masivnih lesenih »plohov« ali iz tankih letev, linije so pogosto zaobljene, poudarki so v temnejših barvah, posebna pozornost je posvečena sobivanju z rastlinami.

Nina Galič iz biroja za notranje oblikovanje Prostornina, ki japandi vključuje v svoje celostne rešitve oblikovanja interjerjev, opozarja, da tega sloga vseeno ne smemo definirati zgolj kot preplet dveh že prej priljubljenih slogov. Kakor pravi, je ključna značilnost japandija, da »s čistimi linijami skrbi za enostavnost, s teksturami ter obdelavami enostavnih linij pa tudi za občutek topline v prostoru«. Prav tako je lahko »odgovor na hiter tempo življenja«, predvsem pa je njegova velika prednost trajnostna naravnanost. Notranja oblikovalka, ki s svojim birojem trajnostno oblikovanje spodbuja že leta, je prepričana, da bi sledenje načelom japandija, kakršno je denimo priseganje na naravne materiale, ki so bistveno lažje razgradljivi od plastike, lahko spodbudilo bolj množično zavedanje, da smo za varovanje okolja soodgovorni vsi. Zavestna odpoved kupovanju vedno novih nepotrebnih stvari pa bi lahko spodbudila množičnejše zavedanje, da je za planet in nas same zelo škodljivo tudi podivjano potrošništvo. »Všeč mi je, da to poteka na izjemno subtilen in mehak način, lahko bi rekli, da se dogaja malo inkognito,« opaža Nina Galič.

Trajnostno naravnanost japandija sicer v precej nehvaležno luč postavlja dejstvo, da so velike korporacije, potem ko se je izkazalo, da je zanimanje za mešanico skandinavskega in japonskega sloga precejšnje, nemudoma začele proizvajati velike količine poceni izdelkov v tem slogu. To so storile zaradi ekonomskih razlogov, a tudi iz preračunljivosti, saj s prodajo izdelkov iz naravnih materialov zbujajo občutek, da so okoljsko zavedna podjetja, čeprav z nenehno množično proizvodnjo to nikakor niso. Že zgolj pri pogoltni obsežni sečnji ratana se pogosto uničujejo premlade rastline, s čimer se onemogoča njihova obnovljivost, s tem pa se krčijo tropski pragozdovi. To je še posebej zavržno, ker je prav ratan, če se poseka lotimo trajnostno, izjemno hitro obnovljiv. Na sečnjo je ponovno pripravljen že v petih do sedmih letih, drevesa pa potrebujejo desetletja, da so primerno visoka in debela za posek.

Japandi je torej kljub trajnostni filozofiji hitro povzročil tudi težave, ne ponuja le rešitev. Laila Rietbergen je v pogovoru za CNN odgovor našla v kupovanju rabljenih izdelkov. Druga trajnostna rešitev je po njenem mnenju varčevanje za vsaj občasen nakup kakšnega kakovostnejšega, dobro oblikovanega in zato tudi dražjega kosa pohištva, ki nas bo spremljal še dolga leta, saj bo, drugače od velike večine poceni predmetov, prestal preizkus časa.

Biro Prostornina je potreboval kar nekaj časa, da je v prve projekte celovite opreme interjerjev lahko začel umeščati ta slog, saj je prevladoval trend, ki je »pri nas dolga leta narekoval elegantne ali pa minimalistično industrijske interjerje«. Zdaj je čas, kot kaže, pravi in povsem mogoče je, da je tako tudi zato, ker nam vsako naslednje poletje, ki je bolj vroče od prejšnjega, pokaže, da nas posledice nenadzorovanega onesnaževanja planeta ne čakajo v neki abstraktni prihodnosti, temveč že živimo z njimi. A hkrati s temi skrb zbujajočimi pojavi se, pravi Nina Galič, že spreminjajo tudi družbene vrednote in »japandi se je zlil z njimi«.