Albert Mrgole, družinski terapevt / »Otroci se zlorabe moči naučijo od staršev«

Albert Mrgole skupaj z Leonido Mrgole vodi Zavod Vezal, kjer kot družinska terapevta pomagata staršem, otrokom, zakoncem in družinam, ki se znajdejo v takšnih ali drugačnih stiskah. Njun pogled na odraščanje mladih je drugačen od prevladujočega; kot kakšna prijazna hipija vseskozi govorita o odnosih, o tem, na kakšen način se povezujejo otroci in starši, zakaj je pomemben odnos, kaj se z avtoriteto dogaja danes. V zadnjih tednih so slovenske medije znova preplavile zgodbe o nasilju med mladimi – in najpogostejši odziv je, da so mladi pač razvajeni, da nimajo mej. Odgovor na to je seveda kazen. Albert Mrgole pravi, da je takšno razmišljanje povsem napačno, preživeto, celo nevarno. Nasilja pač nikoli ne moreš reševati z nasiljem.

Prejšnji teden so mediji povzemali novico o dogajanju na konferenci o preprečevanju nasilja otrok in mladostnikov. Postavljena je bila teza, da je tega nasilja izredno veliko in da je razlog zanj permisivna vzgoja, ki otroka ne omejuje, ne vzpostavlja avtoritete. Ta teza zveni, kako naj rečem, neznanstveno, populistično. 

Tovrstne trditve me vznemirjajo. Zelo težko gledam na odnose kot na nekaj enodimenzionalnega, kar je mogoče pojasniti z enim od vnaprej danih dejavnikov. Razumevanje po načelu vzroka in posledice je preživeto. Permisivno vzgojo razumem kot ne dovolj premišljen poskus nasprotovanja avtoritarnim ali totalitarnim pristopom, podobno kot antikonformno vedenje najstnikov. Avtoritarni modeli vzgoje so vzdrževali red, disciplino, ampak z načini zatiranja otrokovega dostojanstva in svobodne izbire, vzgoje avtonomne odgovornosti. Tisti, ki so bili na položaju, so zlorabljali moč. To ima neslutene vplive na osebnostne poteze, ki slabšajo kakovost odnosov, vključno s tem, da so se kulturni vzorci nasilja prenašali na nove generacije. V ta model spada tudi neenakopraven in zatirajoč odnos do žensk. Potem je prišla permisivna vzgoja, ki je razmerja moči obrnila na glavo in dala otroku vzvode odločanja, za katere še ni dozorel. S tem je v kakovosti odnosov umanjkal vidik otrokovega občutka varnosti in naslanjanja na podporo odraslih.