Povsod samo še žrtve

V januarskih in aprilskih spominskih dneh na holokavst se v zadnjih letih tudi v Sloveniji redno ukvarjamo s problemom antisemitizma in analizo njegovih posledic. Tu in tam beseda nanese tudi na Rome in homoseksualce ter njihovo usodo v času holokavsta, preganjani in pobiti pripadniki slovanskih narodov v času nacizma pa so se spremenili v gole inventarne številke. O njih se ne govori.

O njihovem trpljenju, najsi bo na bojiščih ali v taboriščih, se, podobno kot drugod po Evropi, tudi Sloveniji govori vse redkeje. Pa še takrat, ko se, se žrtve omenjajo s prizvokom slabe vesti. Nacistična in fašistična okupacija slovanskega dela Evrope in zločini nad okupiranimi kot da so v celoti izginili s spominskega radarja. Najprej so iz spomina izginili tistim, ki menijo, da so Slovani, in med njimi še posebej Slovenci, za svoje trpljenje v času nacizma in fašizma odgovorni sami, malo pa zaradi že omenjene »slabe vesti«, ker se je pred letom 1991 »govorilo samo o NOB«. Torej »samo o enih žrtvah«, ne pa o vseh. Predstavljajo nam, da je zdaj prišel čas, ko se spominjamo žrtev partizanov oziroma komunistov. To, da je bilo med partizani ob koncu vojne samo 16 odstotkov komunistov in samo za vzorec komunistk, ne zanima nikogar. Zakaj le? Mar nam ta podatek ne pove veliko? Zakaj nihče ne želi več tvegati in priznati, da je šlo pri povojnih pobojih v veliki meri za maščevanje za zločine v času vojne? Povedati, da se je tudi po drugi svetovni vojni zgodilo to, kar se je po vojnah dogajalo in se dogaja še dandanes. In to kljub anticipaciji maščevalnega ravnanja zmagovalcev in kljub vse bolj sistematičnemu spremljanju »kriznih žarišč«.

Po drugi strani se vse več ljudi boji zmerjanja z »jugonostalgiki«, »levimi fašisti« in, v najboljšem primeru, »kulturnimi marksisti«. Pri tem ne pomaga, da so tehtne analize rabe ene, druge ali tretje zmerljivke razkrile vrsto laži, potvarjanj in potlačevanj dejstev. Za resnejše bralke in bralce so na voljo precej daljše analize in pojasnila, podobna tistemu, ki ga je o kulturnem marksizmu nedavno napisal Božidar Debenjak in opozoril na »kratko pamet« različnih revizionizmov, h katerim se praviloma zatekajo tisti, ki so vojne zakuhali in ljudi zastrupili z maščevanjem. Vojne, po katerih ostanejo samo še žrtve. Nobenih storilcev.

Podobno je veljalo tudi po drugi svetovni vojni in za vse druge »olimpijade žrtev«. Tudi če pustimo ob strani to bizarno poimenovanje enega danskih kolegov, nam ne preostane prav veliko drugega kot primerjava trpljenja, primerjava, v kateri pa najkrajšo vedno znova potegnejo taboriščniki. Nekateri zato, ker so ostali nevidni, drugi zato, ker so si pustili naprtiti krivdo zato, ker se niso pravočasno uprli. In prav zaradi te pripisane krivde taboriščnikom je prav, da na podlagi njihove izkušnje opozorimo na sprevrženost notoričnega revizionizma, ki se je danes razpasel po vsej Evropi. Pa ne le v Evropi: tudi drugod po svetu, čeprav vse kaže, da se je nespodobna primerjava pravih žrtev rodila prav na stari celini. Dogaja se namreč nekaj zelo podobnega kot z idejo o revizionistični redistribuciji vlog žrtev in storilcev. Na to nas opozarja prispevek avstrijske novinarke Christe Zöchling, ki se v svoji rekonstrukciji sramotne vloge avstrijskih storilcev sklicuje tudi na našo avstrijsko kolegico in častno članico ZRC SAZU, dr. Heidmarie Uhl, sicer pa raziskovalko na Avstrijski akademiji znanosti.

Nacistična in fašistična okupacija slovanskega dela Evrope in zločini nad okupiranimi kot da so v celoti izginili s spominskega radarja.

Po mnenju obeh, Christe Zöchling in Heidmarie Uhl, namreč odgovornost avstrijskih storilcev še dodatno zaudarja zato, ker jih je večji del avstrijske politike in njej prilegajoče se zgodovinopisje vse do začetka devetdesetih prevajal v žrtve. Mit o Avstriji kot prvi žrtvi nacistične Nemčije se je namreč v Avstriji ohranjal vse do začetka 90. let, najpomembnejši del te kolektivne amnezije pa je bila zamolčana odgovornost 700.000 avstrijskih pripadnikov NSDAP, ki so večinoma vojno preživeli in se po letih previdnosti, ko se javno niso kazali in aktivno nastopali, znova vključili v avstrijsko politično življenje.

Avstrijski primer je še posebej zanimiv, ker v tej državi razprava o krivdi poteka v nasprotni smeri kot v Sloveniji. Danes si v Avstriji rokohitrstva s krivdo za čas nacizma nobena resna političarka ali učitelj enostavno ne more več privoščiti. Razen članic in članov svobodnjaške stranke seveda. Ti so si od slabe vesti in sramu opomogli prvi. Še več, na demonstracijah proti tistim, ki so dvajset let po vojni terjali pregon vojnih zločincev, so sredi Dunaja ubili bivšega taboriščnika.

Manj kruto, a nič manj negacionistično ni ravnala večina politikov. Prej nasprotno. Avstrijski politiki – in takrat so bili to res pretežno moški – so se komemoracijam v Auschwitzu izogibali še trideset let po vojni. Prvi se je tja odpravil šele Bruno Kreisky, spominsko nirvano pa je začel burkati šele obisk Franza Vranitzkega, ki je sovpadel z imenovanjem Kurta Waldheima za predsednika republike. Šele takrat oziroma šele potem, ko se je razkrilo, da novoizvoljeni avstrijski predsednik ni bil samo navaden vojak Wermachta, se je v Avstriji mit o prvi žrtvi nacizma začel resno krhati.

A bolj kot preračunljivo benigno priznavanje odgovornosti, ki so ga izrekali politiki, je k dekonstrukciji mita pripomogel ameriški dokumentarec o holokavstu. Takoj po predvajanju prvega dela je v redakcijo ORF poklicalo več kot tisoč ljudi in s tem spustilo duha iz steklenice. Žal pa je bil ta duh nedosleden, predvsem pa bolj lene sorte. O tem ne nazadnje priča dejstvo, da je naslovni plakat avstrijskega dela spominskega paviljona v Auschwitzu obiskovalce še kar naprej pozdravljal z lažjo o prvi žrtvi. In še vedno se je za ogled razstave odločalo izjemno malo obiskovalcev iz Avstrije. Mimogrede, tako je ostalo vse do zaprtja razstave in tudi zadnje leto se je Avstrija po številu obiskovalcev te razstave znašla na zadnjem mestu. Do afere Waldheim in do referenčne razstave o Wermachtu, ki je razbila še en mit, je bilo po besedah Zöchlingove preprosto preveč prijetno verjeti v mite in potlačevati odgovornost za 11.000 pobitih Judinj in Judov. In s tem tudi spomin na celo vrsto avstrijskih gestapovskih kolovodij, ki so pri tem sodelovali.

Nič ni zaleglo niti pritoževanje redkih članov avstrijskega odporniškega gibanja. Prej nasprotno; kar nekaj partizanskih spomenikov na avstrijskem Koroškem je bilo poškodovanih ali v celoti uničenih. O negacionizmu mlajšega datuma pa pričajo tudi posamični poskusi avstrijske obstrukcije glasovanja o resoluciji EU o antisemitizmu. Svobodnjaški poslanec evropskega parlamenta Andreas Mölzer je pred glasovanjem preprosto zapustil dvorano.

Avstrijski tabu Auschwitz pa ni zanimiv samo kot poučna odskočna deska za ponovno afirmacijo antisemitizma, temveč zato, ker razgalja samo bistvo postfašističnega in postnacističnega revizionizma. Podobno kot Brate Italije tudi avstrijske svobodnjake namreč preteklost zanima bistveno manj kot njena diametralna reinterpretacija. Interpretativno nasilje zato ne ogroža samo zgodovinske resnice, temveč tudi spomin na žrtve, katerih storilci so se preoblekli v preganjane. Ta simbolna maškarada pa se ni začela šele na začetku devetdesetih, temveč že veliko prej. V Italiji že takoj po vojni, v Avstriji pa ( javno) najkasneje sredi 60. let, ko so dunajski desničarski študentje v podporo neonacističnemu profesorju nastopili s sloganom »Živel Auschwitz«. In to v istem času, ko je v sosednji Nemčiji potekal tako imenovani frankfurtski proces proti vojnim zločincem, ki so se izognili sojenju v Nürnbergu.

Da podobno soočenje s preteklostjo v Avstriji v 60. letih ni bilo mogoče, ne nazadnje pričajo tudi redki procesi proti vojnim zločincem, ki so se vsi po vrsti končali s simboličnimi kaznimi in oprostilnimi sodbami. Od dobrih 60 preiskovancev jih je bilo obtoženih samo pet. Med njimi je najzanimivejši primer Franza Novaka, tesnega sodelavca Adolfa Eichmanna, ki na koncu ni bil obsojen zaradi zavzetega sodelovanja pri načrtovanju, temveč zaradi »nečloveške izvedbe transporta«. Ne zaradi tega, ker je večina njegovih potnikov končala v krematoriju, temveč zaradi ravnanja z njimi pred smrtjo.

Podoben historični cinizem je zaznamoval tudi proces proti avstrijskima projektantoma barak in krematorijev. Kljub temu da sta barake za taboriščnice načrtovala in zgradila brez oken, spalnice za stražarje pa opremila s prefinjenim sistemom prezračevanja, se na procesu nista spomnila ničesar. Bila naj bi pristojna samo za načrtovanje in praktično izvedbo gradbenih del.

Podobno sta se izvlekla prepoznana morilca, Otto Graf in Franz Wunsch. Kljub dokazanim zločinom, ki so jih opisale priče, sta bila oproščena. Na smrt obsojena in tudi usmrčena sta bila samo Maximilian Grabner, poveljnik taboriščnega gestapa, in Maria Mandl, nadzornica v ženskem delu taborišča. Pa še ta samo zato, ker so jima, takoj po vojni, sodili v Krakovu na Poljskem.