Kučan / »Pravi junaki osamosvojitve so Slovenci in vsi državljani Slovenije«

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan je poudaril, da muzej, kakršen koli že, ne more opravljati funkcije spomenika

Prvi predsednik republike Milan Kučan se je v govoru na slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve Vrhnike zavzel za postavitev spomenika osamosvojitve na Trgu republike v Ljubljani. "Muzej, kakršen koli že, ne more opravljati funkcije spomenika," je med drugim dejal Kučan in dodal, da bi spomenik osamosvojitve nosil pomembno izročilo prihajajočim rodovom, da nič v zgodovini naroda ni podarjeno, saj si je "svobodo in dostojanstvo treba izboriti vsakokrat znova". V tem boju pa sta po njegovih besedah še kako potrebna pogum in razum, ki sta veljala tudi za vodilo osvobodilni partizanski vojski, ki se je 5. maja leta 1945 po težkih bojih na Vrhniki na Grčarevcu odpravila proti Ljubljani.

Kučanov govor spodaj objavljamo v celoti.

Na vseh velikih prelomnicah smo bili kot narod na pravi strani zgodovine

Milan Kučan

Do dneva zmage, ki se ga z dvignjeno glavo spominjamo te dni, tudi tukaj na Vrhniki, smo Slovenci prehodili dolgo pot. Pot, na kateri smo preizkusili svoja načela, pogum, privrženost svobodi, solidarnost, človečnost in zvestobo domovini. Dolga je bila pot - od Vidmarjeve vile, prek Dražgoš, morišč talcev, koncentracijskih taborišč, bojev partizanskih enot s široko razpredeno mrežo partizanskih bolnišnic in tiskarn ter aktivistov in podpornikov narodno-osvobodilnega boja - do 9. maja, ko smo si, skupaj z drugimi narodi demokratičnih zaveznikov, Slovenci končno oddahnili. Barbarska ideologija nadčloveka, ki je grozila uničiti vrednote civiliziranega sveta, je bila poražena. Na tem križevem potu smo Slovenci še trdneje izostrili svoje vrednote, prepoznali, kaj je prav in kaj narobe.

Kadar čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo, je med vojno zapisal Matej Bor. So odločitve in odločitve! Niso vse enake! Ene so na pravi strani zgodovine, druge pač ne. Odločitev, sprejeta v Vidmarjevi vili, je v resnici izpovedala tisto, kar so občutili mnogi Slovenci ob pogledu na uniforme italijanske, nemške in madžarske vojske, ki so si lastile razkosano slovensko ozemlje. Bila je izraz uporništva, s katerim smo se Slovenci, ukleščeni med interese velikih sosedov, preživeli skozi nam dostikrat neprijazno preteklost.

Na naše uporništvo in na bitke, ki smo jih bíli, neredko tudi v uniformah tujih vojska in daleč od domovine, moremo biti ponosni. So vir naše samozavesti in samospoštovanja. Borili smo se za pravico do obstoja, za svoj jezik in kulturo, za svojo nacionalno identiteto in ozemlje. Nikogar nismo pri tem ogrožali niti nismo posegali v enake pravice drugih. Svoje usode nismo polagali v tuja naročja, smo pa prevzeli svoj del odgovornosti, kadar smo se znašli v zavezništvu skupaj s tistimi, ki so se borili za enake vrednote, cilje in ideale.

Lahko si s ponosom povemo: na vseh velikih prelomnicah smo bili kot narod na pravi strani zgodovine.

Res, v opredelitvah, s katerimi smo odgovarjali na izzive in dileme različnih časov, nismo bili vselej enotni. Bile so med nami tudi razlike, znali smo si stati tudi sovražno nasproti.

A osrednje silnice v narodu, ki se jih je oklenila večina, so bile naravnane v pravo smer.

Tako je bilo ob okupaciji v času narodno-osvobodilne borbe in obnove v vojni porušene domovine. Tako je bilo tudi v času, ko je razpadala nekdanja skupna država, razjedena od svojih notranjih protislovij, takrat, ko so dozorele razmere za odločitev o lastni državi, v kateri bomo sami odločali o svoji usodi. Obakrat je bila odločilna volja velike večine. Predvsem pa njihova pripravljenost zastaviti svoje osebne, ideološke in politične opredelitve in interese za skupen cilj. Za cilj, ki so ga tudi kot posamezniki prepoznali kot tistega, ki zagotavlja prihodnost.

Veličine tega ne morejo izničiti ponavljajoče se razprave o dilemah, napačnih odločitvah, tudi slabih in celo zločinskih dejanjih, ki smo si jih zadajali sami v poskusih vsiliti svoj pogled kot skupno resnico. O tem poslušamo v včasih močno ideološko obarvanih razpravah glede dogajanja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, pa v razpravah o življenju v nekdanji skupni državi in celo v razpravah o slovenskem državnem osamosvajanju.

Razumljivo, da so pogledi različni. Ti so odvisni tudi od tega, na kakšnem položaju je bil kdo v takratnem času in tudi kakšno odgovornost je nosil za uspeh celote tega največjega, enkratnega državotvornega dejanja. Verjamem, da je vsakdo, vsak državljan, ki se je na glasovanju na plebiscitu zavzel za samostojno slovensko državo, po svojih najboljših močeh opravil tudi svojo dolžnost na mestu, na katerem je bil. Še posebej v času odpora zoper agresijo JLA. Brez enotnega odpora, tega skupnega dejanja državljank in državljanov Slovenije, naš skupno prepoznan cilj ne bi bil dosežen.

Odveč so zato razprave, kdo je bolj in kdo je manj zaslužen za uspeh. Izrazito spolitizirane razprave v zvezi z muzejem osamosvojitve poskušajo dati legitimacijo nekakšnega vsesplošnega samospraševanja o tistem, zdaj že preteklem času, in o zaslugah. Pri tem v resnici ne gre za muzej. Muzej itak je in bo. V njem bo celovito predstavljeno tudi osamosvajanje Slovenije kot pomemben del celotne zgodovine Slovencev. V resnici gre za prisvajanje zaslug, za ideološko interpretacijo takratnega dogajanja in pristransko označevanje in izločanje posameznikov, njihovih dejanj, pomislekov in celo besed, vse seveda zunaj konteksta časa.

Predvsem pa gre za spregledovanje pravega junaka osamosvojitve, to je Slovencev in vseh državljanov Slovenije. Ti so se odločili, kljub veliki negotovosti in nevarnostim, in ti so svojo odločitev tudi branili in ubranili. To smo storili na način, ki mu je svoje priznanje izrekla tudi takratna mednarodna skupnost s hitrim priznanjem države. Tudi zaradi prepoznanih zavez in naporov Slovenije, da svoj cilj doseže po mirni poti, tako da v takratnih zaostrenih razmerah ne bi ogrožala enakih pravic kakega drugega naroda, ki bi želel samostojnost, in predvsem da ne bi ogrožala miru v naši soseščini in v Evropi.

To veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini, bi po tridesetih letih zaslužilo razmislek, da se mu častno oddolžimo z dostojnim simbolom. S spomenikom. S spomenikom našemu takratnemu skupnemu nacionalnemu in državljanskemu dejanju, s spomenikom, ki bi nam služil kot vodilo in ki bi nas povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi.

To veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini, bi po tridesetih letih zaslužilo razmislek, da se mu častno oddolžimo z dostojnim simbolom. S spomenikom. S spomenikom našemu takratnemu skupnemu nacionalnemu in državljanskemu dejanju, s spomenikom, ki bi nam služil kot vodilo in ki bi nas povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi. Ti so v mnogočem novi, nepoznani in nastajajo v svetu novih razmerij na globalni ravni. Njihov najsurovejši znanilec je tudi vojna proti Ukrajini. Vojna, v kateri je klic razuma po zaustavitvi spopadov preslišan.

Tak spomenik bi svoje mesto upravičeno imel na osrednjem trgu našega glavnega mesta, na Trgu republike, na katerem so se odvijala mnoga osamosvojitvena dejanja. Tudi dvig zastave mlade slovenske države in njena oznanitev svetu. Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol. Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi mogel zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu.

Muzej, kakršen koli že, ne more opravljati funkcije spomenika. Oddolžitev ródu, ki je zmogel veliko državotvorno dejanje, lahko opravi spomenik osamosvojitvi. Spomenik času, ko smo razumeli, da smo odvisni drug od drugega in zato drug drugemu tudi odgovorni. Nosil bi tudi pomembno izročilo prihajajočim rodovom, da nič v zgodovini naroda ni podarjeno, saj si je svobodo in dostojanstvo potrebno izboriti vsakokrat znova. Pa tudi, da sta v tem boju potrebna tako pogum kot razum.

Pogum in razum sta bila vodilo na poti, po kateri so 5. maja 1945 tu na Vrhniki po težkih bojih na Grčarevcu korakali borci enot narodno osvobodilne vojske. Pot jih je s Cankarjevega mesta vodila do Ljubljane, v čutenju številnih partizanov v letih bojev in odpovedovanj tako želenega in navdihujočega mesta. V središče slovenskega odpora! Z vrhniške vojašnice, s katero ste bili Vrhničani leta prijateljsko povezani, so se v noči po razglasitvi samostojnosti Slovenije tanki JLA podali na zlovešči pohod, s katerim so hoteli preprečiti slovensko osamosvojitev. Slovenci, enotni v podpori svoji milici in teritorialni obrambi, smo jim to preprečili.

Na Vrhniki je zopet vojašnica. Zdaj ima v njej dom slovenska vojska, tista, ki je nasledila teritorialno obrambo, preizkušeno v obrambi osamosvojitve. Vojska, ki ne bo nikoli dvignila orožja proti svojemu narodu.

Vsega tega se je vredno spomniti danes. S ponosom. S hvaležnostjo. In kot spodbudo, da zmoremo!