Varuhi galaksije: 3. dejanje

zadržan +

O Bogu.

James Gunn je posnel Varuhe galaksije (in nadaljevanje), ki so bili tako osebni, da so osvežili Marvelovo kinematično vesolje, toda leta 2018, ko naj bi posnel drugo nadaljevanje, so desničarji, razkrinkovalci antitrumpovskih liberalcev, obelodanili njegove stare politično nekorektne »šale« o pedofiliji, posilstvu, aidsu, 11/9 in holokavstu, tako da ga je Disney, lastnik Marvela, odslovil. Potem si je premislil: Disney je pač korporacija, ki noče razočarati svoje klientele, klientela Varuhov galaksije pa je hotela Gunna. Ko je začel vendarle snemati drugo nadaljevanje, Varuhe galaksije: 3. dejanje, je bilo že jasno, da bo kariero nadaljeval pri Warnerju, v DC-jevi superjunaški galaksiji, zato ne preseneča, da tretji Varuhi galaksije izgledajo kot film nekoga, ki je z eno nogo in mislimi že drugje. Vsi sladki, gladki, patetični Varuhi vesoljskega miru – od zapitega, depresivnega Petra Quilla (Chris Pratt) in Draxa (Dava Bautista) do Nebule (Karen Gillan), Mantis (Pom Klementieff) in Groota (Vin Diesel) – se vrnejo, tudi Gamora (Zoe Saldaña), no, njena nova, amnezična, precej ciničnejša verzija (v filmu Maščevalci: Brezmejna vojna jo je ubil njen oče, Thanos), genialni rakun Raketa (Bradley Cooper) – Space Oddity, okej, Creep – pa dobi celo travmatično zgodbo o izvoru, ki je povezana z Visokim evolucionarjem (Chukwudi Iwuji), norim znanstvenikom z božjim kompleksom (kozmični dr. Moreau), njegovim stvarnikom in stvarnikom novega »utopičnega« planeta (Counter-Earth), s katerim se hoče nahraniti tudi destruktivni, diabolični in distopični Adam Warlock (Will Poulter), toda od tiste afinitete do outsiderjev in alternativnosti, tiste lucidne nagnetenosti in tistega finega »bartonfinkovskega« toucha ostaneta le še disneyjevsko opevanje družinskih vrednot (družina je v hladnem, ravnodušnem vesolju vse) in še iskanje prizorov, ki bi se dobro podali štiklom bendov Radiohead, Flaming Lips, The Beastie Boys in The Mowgli’s ter stoprvemu comebacku Sylvestra Stallonea.

Film je resda tako hiter in bučen, da žre svoje poante, pa vendar boste težko spregledali, da se upira tako ideji »mengelejevskega« genetskega inženiringa kot ideji Boga, tako da zveni kot poziv k ateizmu, kar pa naj vas nikar ne zavede – ko ni Boga, vskočijo norci in drugi sociopatski »perfekcionisti«, kakršen je Visoki evolucionar. »Ni Boga, zato sem jaz vskočil!« Film svari pred ateizmom. Bolje, da je Bog – tisti, ki ga hočejo nadomeščati, so še hujši! Kar zveni skoraj kot dokaz o obstoju Boga. Nič čudnega, da se tretji Varuhi galaksije izognejo multivesolju, ki so mu podlegle druge Marvelove franšize (Spider-Man, Doktor Strange, Ant-Man). (kino