Draga hrana

V zadnjem letu se je najbolj podražil sladkor, in sicer za 55,4 odstotka, nato ovčje in kozje meso za 30,1 odstotka, sveže posneto mleko za 29,6 odstotka, riž za 29 in krompir za 27,7 odstotka, sir in skuta za 25,1 odstotka ter sveže ali ohlajene ribe za 25 odstotkov, povzema glavne podražitve v skupini »Hrana in brezalkoholne pijače« Matevž Postrašija iz Oddelka za statistiko cen na Statističnem uradu RS. V omenjeni skupini – eni od dvanajstih, zajetih v izračun inflacije – so se od aprila lani sicer podražili vsi izdelki, izjema je le zamrznjeno sadje, ki se je pocenilo za 1,4 odstotka. Večina izdelkov se je podražila za več kot 10 odstotkov, dobra polovica za več kot 15 odstotkov.

Podobno kot pri nas je tudi v drugih državah EU: po umiritvi cen energije postaja glavni dejavnik inflacije rast cen hrane. Kaj so razlogi za vse dražjo hrano – so povsod po Evropi enaki? In zakaj se je pri nas najbolj podražil sladkor?

Cene hrane in brezalkoholnih pijač so se začele v Sloveniji občutneje dražiti po začetku lanskega leta. Maja lani so bile na letni ravni že višje za 10 odstotkov, aprila letos pa že za 15,8 odstotka, navaja Matevž Postrašija iz Statističnega urada. Vse od oktobra lani ravno cene v tej skupini beležijo najvišje rasti med skupno dvanajstimi skupinami izdelkov in storitev, zajetih v izračun inflacije, od oblačil in obutve do kulture in zdravstva. Edina izjema je bil letošnji marec, ko so bili delno odpravljeni ukrepi za omejitev energetske draginje in je letno rast cen hrane in brezalkoholnih pijač malenkost prehitela skupina »Stanovanja, voda, električna energija, plin in drugo gorivo«.

Leta so trgovci tekmovali z nizkimi cenami, ker so osvajali tržišče in bíli cenovne vojne. Vendar vedno pride čas, ko trgovci potrošnikom za to izstavijo račun. In prav to se dogaja zdaj.

Čeprav se podatki Eurostata zaradi drugačne metodologije nekoliko razlikujejo, kažejo enako sliko: v državah EU postaja hrana glavni motor inflacije. Celo v Luksemburgu, ki ima v EU trenutno najnižjo inflacijo (marca je bila 2,9 odstotka in aprila 2,7 odstotka), so bile marca cene hrane in brezalkoholnih pijač medletno višje za 13,1 odstotka, v inflacijski rekorderki Madžarski, ki je marca beležila 25,6-odstotno inflacijo, pa so bile cene hrane medletno višje kar 44,8-odstotno. In v Sloveniji? Po podatkih Eurostata je imela Slovenija marca 10,4-odstotno inflacijo, sočasno pa 19,6-odstotno inflacijo hrane, kar je sicer blizu povprečja EU (19,2 odstotka) in evrskega območja (17,5 odstotka). Na podobnih ravneh je bila marca tudi Nemčija z 21,8-odstotno inflacijo hrane, torej medletnim dvigom cen hrane. Vendar pa se to ne dogaja po vsem svetu: indeks svetovnih cen hrane, ki ga objavlja Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, je namreč na drugi strani bistveno nižji od lanskih rekordnih ravni, ki so neposredno sledile ruski invaziji na Ukrajino. Dogajanje je torej vezano na Evropo.

»Prehranski sistemi so v Evropski uniji zelo heterogeni. Govorimo sicer o enotnem trgu, vendar so dinamike na trgih zelo nacionalno specifične, z zelo različno prehransko suverenostjo, različno uvozno odvisnostjo, ne nazadnje tudi z zelo različnimi akterji, ki so bolj ali manj zmožni delati v korist ’svoje’ družbe, ’svoje’ populacije,« pravi agrarni ekonomist Aleš Kuhar z biotehniške fakultete. Kot zgleden primer delovanja k »skupnemu družbenemu cilju«, torej znižanju cen hrane za končne kupce – prebivalstvo, navaja Francijo. V Franciji je vlada marca z vodilnimi trgovskimi družbami dosegla dogovor o omejitvi cen hrane na najnižjo možno raven (po poročanju Le Monda v dogovorih ni sodeloval trgovec E. Leclerc), finančni minister Bruno Le Maire pa je obdobje od aprila do junija letos oklical za »protiinflacijsko četrtletje«. V Franciji so bile marca cene hrane medletno višje za 16,9 odstotka, podatkov za april, ki bodo pokazali, kakšen je uspeh dogovora, pa Eurostat še ni objavil.

Z največjimi podražitvami hrane se sooča sosednja Madžarska, kjer so cene hrane po zadnjih podatkih medletno višje za skoraj 45 odstotkov. Kuhar opozarja, da je eden ključnih krivcev za visoko madžarsko inflacijo padec vrednosti nacionalne valute, forinta. Najnižjo vrednost je forint v zadnjem letu dosegel 13. oktobra lani, ko je bil en evro vreden skoraj 431 forintov, ta torek pa je bil evro vreden nekoliko manj, 372 forintov. Da gre za »zgodovinsko devalvacijo forinta«, je konec aprila za agencijo The Associated Press izjavil tudi glavni ekonomist madžarske enote bančne velikanke ING Peter Virovacz, ki je kot drugi pomemben razlog za ekstremno madžarsko inflacijo navedel še »neučinkovitost madžarskega kmetijstva in živilsko-predelovalne industrije«. Medtem ko je Madžarska sama velika proizvajalka pšenice, koruze, oljnic in mesa, je približno 30 odstotkov živil v njenih trgovskih verigah uvoženih.

Z veliko prehransko odvisnostjo in uvozom se po Kuharju srečujejo tudi druge države EU, tako manjše, kot je Slovenija, a tudi Nemčija, ki je imela marca celo rahlo višjo medletno rast cen hrane kot mi: »Slovenija je uvozno izrazito izpostavljena, od surovin za kmetijstvo do živil, kar seveda pomeni, da nimamo prehranske suverenosti. Hkrati razmerje med igralci na trgu, od kmetov do trgovcev, omogoča koluzijo, torej skladno delovanje in trenutno zadrževanje visokih marž po vsej verigi.«

Seveda dobičkov ne kujejo mali kmetje, ampak velike korporacije v evropskem kmetijskem poslu. Še nikoli doslej se ni zgodilo, da bi bile agroživilske panoge med najbolj dobičkonosnimi.

Kuhar pri vzrokih za trenutno visoko inflacijo hrane v EU navaja še dva dejavnika. Prvi je, da je ves prehranski sistem po epidemiji »lačen dobička« in zaznava priložnost zanj. »Kmetje, živilska industrija, trgovci, gostinci, turizem … vsi si po epidemiji želijo dobička in izkoriščajo razmere visoke inflacije.«

Drugi fenomen, s katerim se soočamo, pa je rezultat večletne »hiperglobalizacijske tekme k dnu«, ko so prehranski trgovci leta zniževali cene hrane in s tem prevzemali kupce konkurenci. »Ta tekma je skrčila zdravo, stimulativno profitabilnost, gledano dolgoročno pa je naredila prehranski sistem nevzdržen – nevzdržen trajnostno, socialno, ekološko in okoljsko,« opozarja Kuhar. Te strategije »tekme k dnu« niso brezplačne, le računi so izstavljeni kasneje in drugim. »Slaba poceni hrana je povezana s pojavom bolezni, dogaja se okoljska kriza, bolje kolaps. Vse je rezultat omenjene strategije in strukturnih pritiskov po čim nižjih cenah hrane, ki temeljijo na netrajnostnih kmetijskih praksah, ker je to cenejše in donosnejše, pa tudi na uvozu blaga iz sužnjelastniških mesnic v Nemčiji, Avstriji in drugod, kjer ljudje v najbolj razvitih državah v Evropi delajo najcenejše evropsko meso in ga potem distribuirajo po vsej Evropi – v diskontih, trgovinah …« razlaga Kuhar.

Z nastopom vojne in energetske krize, krepitvijo krizne retorike in vseprisotno inflacijo so akterji v prehranskih verigah očitno prepoznali »čas za poplačilo« in skušajo zdaj z visokimi dvigi cen pobrati »svoje dobičke«. Kuhar opozarja na zelo pomenljiv grafični prikaz, ki ga je konec marca objavila Evropska centralna banka in med najbolj profitabilnimi prikazuje agroživilsko panogo. »Prvič sploh, odkar beremo ta poročila, je obravnavan tudi kmetijski sektor. Seveda ne gre za male kmete, pač pa za velike korporacije v evropskem kmetijskem poslu, ki kujejo rekordne dobičke in so med zmagovalci leta 2022,« pravi Kuhar.

Čeprav je torej nujno, da se politika cen hrane premakne s cenovnega in s tem povezanega kakovostnega dna h kakovostnim in trajnostnim praksam pridelave in predelave hrane, pa Kuhar ni optimist in ne meni, da trenuten premik k višjim cenam in nastali dobički lahko prispevajo k obratu celotnega prehranskega sistema. »Zagotovo ne bo nobenega obrata ob nizkih cenah, a tudi višje avtomatsko ne korigirajo delovanja prehranskega sistema. Cenovno dno je nesporno izvorni hudič netrajnostnih rezultatov prehranjevanja ljudi, je kot nekakšen rak. Mogoče in treba ga bo reševati s tem, da za hrano plačujemo več. Vendar mora biti ta denar nato porabljen za obrat v kmetijstvu, živilski industriji, trgovini. Tu so potrebna ogromna vlaganja, a nisem ravno optimist, da bi se ta izredni dobiček, ki se nabira zdaj, porabil za tovrstna vlaganja,« pravi Kuhar.

Na majhno prehransko suverenost Slovenije sicer vplivajo tudi strateške napake, kot je bila prodaja Mercatorja. Kako pomembno je, da so takšni sistemi v nacionalnih rokah, nam kaže prav v uvodu članka izpostavljeni primer sladkorja, ki se danes odraža pri cenah. Zakaj so cene sladkorja v Sloveniji zrasle kar za 55,4 odstotka? Po Kuharju gre sicer za izdelek, ki je izrazito inflatoren, ker gre za nujno oziroma socialno dobrino, ki tudi nima substituta. »Cena kilograma je taka, da je matematični vtis 50-odstotne podražitve dokaj neznaten, saj gre za dvig z recimo 79 centov na 1,19 evra,« pravi. A v Sloveniji smo pri sladkorju povsem uvozno odvisni, saj ga od propada ormoške tovarne sladkorja skoraj dvajset let ne proizvajamo več. Del nekdanje tovarne je danes pakirnica sladkorja v avstrijsko-bosanski lasti, Slovenija pa je, kot pravi Kuhar, »popolnoma v rokah dobaviteljev iz Srbije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije«.