Delam se, da sem mrtva

Moja otroka sta se stepla. Fanta sta, stara 11 in 12 let, in napadla ju je puberteta. Nenehno se ruvata, pričkata, zbadata, postavljata drug pred drugim, se ravsata in potem cvilita, se dereta, zmerjata in nazadnje vedno jokata. Ni mi všeč, kako komunicirata med sabo, groba sta in udarjata nizko. Moja lepa, pridna otroka sta včasih barabi. In zdaj sta se celo stepla. Pozno popoldne se po dnevu sestankovanja vrnem domov in pričaka me popolna panika. »Kaznovana sta.« To reče Boštjan, ko se odpravlja na večerno vajo.

Kaznovanje pri nas ni ravno pogosto. Sama imam teorijo, da so kazni za takrat, ko se drugače res ne da dogovoriti. Namesto tega vztrajno uporabljam metodo pogovarjanja v neskončnost. Seveda pa se zgodi tudi, da to »davljenje« ni učinkovito – in takrat sta kaznovana. Moti me, da ju najbolj bolijo »ekranske kazni«. V naši družini namreč še vedno poskušamo omejevati čas, ki ga preživimo pred zasloni. Uradno je tako čas za igrice po eno uro za konec tedna. Sama promoviram rabo računalnikov za pisanje, risanje ali raziskovanje. Ampak nazadnje vseeno zmaga padanje v youtubovsko luknjo. Boštjan je zadnjič ujel enega izmed sinov, kako si je v šestih minutah ogledal 72 videov.

Pred letom sva sicer popustila. Ko sta se začela v šolo voziti z javnim prevozom, sva jima kupila telefona. A po treh mesecih sva jima ju spet vzela, saj sta na avtobusu že ob 6.40 zjutraj buljila vanju. Zdaj ju imata le po potrebi. Seveda veva, da to ne bo dolgo zdržalo. Že zdaj se življenje vrti okrog pogajanj za minute. Veva tudi, da telefona že zdaj včasih prešvercata v šolo. Vem pa tudi, da je eden od njiju shekal password za starševski nadzor in omejitev časa na internetu.

Ampak res nisem imela časa, da bi se naučila, kako se vse to naredi bolje. In seveda vem, da s svojimi ukrepi delam v njunih očeh iz igric, telefona in televizorja najboljšo stvar na svetu, največji užitek, edino stvar, ki je dovolj boleča za kazen. Saj si izmišljam druge nove kazni, nazadnje sta morala brati vsak svojo knjigo o nasilju v šoli in za nalogo sta dobila esej z naslovom Besede imajo moč. Knjigi sta že prebrala, esejev pa še nisem dobila. Upata, da bom pozabila.

»Kako pa sta kaznovana?« torej vprašam. Boštjan zamuja na vajo, čakal je, da mu pripeljem avto. Že med vrati odgovori: »Tega pa še nismo dorekli, predlagam denarno kazen, očitno nič drugega več ne zaleže. Bosta pa brez žepnine. Ti se zmeni z njima.« Tako Boštjan odide na vajo in me pusti s sprtima in užaljenima predtinejdžerjema. Eden je ves vznemirjen zaradi kazni, drugi tišči glavo v blazino in napoveduje, da bo šel spat že ob sedmih. Dobro, po vrsti, si rečem, najprej odloži torbo, sezuj čevlje, umij si roke, vdihni in začni starševati.

Že ko sem sama hodila v šolo v Srbiji, je bilo vse zelo narobe. Bila je vojna. Bilo je veliko orožja in nasilja. Veliko moških je bilo na bojiščih, na bojiščih, za katera se še danes vztrajno delamo, da na njih nismo bili.

»Fanta, pridita na kavč.« Ta stavek je smrtna obsodba, to namreč pomeni, da se bomo pogovarjali in da bosta morala celo kaj verbalizirati. Eden živčno izdihuje, drugi togotno globoko diha. Trpljenje je na vrhuncu. »Še danes!« povzdignem glas, te dni brez tega ne gre več. Privlečeta se do kavča. Eden se usede, kot da ga čaka giljotina, drugi prinese svojo odejo in – umira. Sedita, kolikor je le mogoče narazen. Začnem torej: »Se spomniš, kako si rekel, da ne boš več gledal filmov, v katerih dobro vedno premaga zlo – ker da niso resnični?« Seveda ni odgovora. »Se spomnita, ko sem vama rekla, da moramo vam otrokom starši razlagati take zgodbe, da se sploh naučite, kaj je prav in kaj narobe? In šele, ko imate ta sistem že postavljen, vam povemo, da v življenju dejansko ni vedno čisto tako. Pač tako je kot pri številih. Najprej vas naučimo, da obstajajo števila od ena naprej. Potem vam šele povemo, da so tudi še decimalke in negativna števila. Tako se vaša predstava o številih širi. No, tako je tudi z življenjem in predstavo o njem. Predvsem pa ni v življenju vedno vse samo ali dobro ali zlo, v življenju je še kaj vmes.« Števila, decimalke, dobro in zlo, nisem niti začela, pa sem že zabluzila. »A se spomnita, kako je, če kdo kaj ukrade. Seveda je to slabo, ampak vseeno sodišča vedno vprašajo za okoliščine. Na primer jaz bi zagotovo ukradla zdravila, če bi jih kateri od vaju potreboval, ali če bi bila lačna, bi tudi kradla. Stvari niso črno-bele. Recimo Marvelovi filmi. V njih se vedno pojavi negativec, ki hoče osvojiti svet, in potem vsi čakamo, da iz vesolja pride kdo z nadnaravnimi močmi ali največjim orožjem in nas vse reši. V življenju ni tako. Ni slab samo eden, ni prišel iz vesolja in ni nam treba sedeti in nemočno čakati, da nas kdo reši.« Vdih. Izdih. Ok, si mislim, izdihnila bosta, še predem pridem do tega, kar sploh hočem povedati. »Fanta, danes se je v Srbiji zgodilo nekaj groznega. Sem mislila, da vama tega sploh ne bom razlagala, a sem ugotovila, da se boste v šoli tako ali tako pogovarjali o tem in da je bolje, da vama sama prva povem. Danes je v Srbiji fant, malo starejši od vaju, prinesel v šolo pravo orožje in streljal.« No, pa sem pritegnila njuno pozornost. A je koga ubil? Koliko? V svoji šoli? Prijatelje? A kot v Ameriki? Kje je dobil orožje? Kaj so pa rekli njegovi starši? Je pobegnil? So ga ujeli? A baka Slavica to ve? A vsi jočejo? A bo šel v zapor? A ga imajo starši še radi?

Sama tehtna vprašanja. Najprej sploh ne vem, kaj bi odgovorila. Najbolje po resnici. S čim manj dodajanja nepotrebnih čustev. Ja, ubil je sošolce, varnostnika, še več jih je ranil. Ne vem, ali bodo preživeli. Vse to je načrtoval. Naredil je seznam otrok, ki jih ne mara. Ni vseh ustrelil. »Zakaj pa je streljal?« Uh. To se vsi sprašujemo. Pa še druga vprašanja si postavljamo. Kako se lahko to sploh zgodi? In zakaj nihče ni ničesar opazil? In kdo je tukaj zatajil? Kdo je kriv? In rečem nekaj, kar se mi zdi primerno za starost mojih otrok: »Ker ni vedel, kaj je prav in kaj je narobe. Odraščal je v svetu, v katerem so se stvari zamešale. V svetu, v katerem je veliko orožja, veliko jeze in nezaupanja. Ne vem. Lahko, da je bil bolan. Lahko, da so tudi z njim grdo ravnali in si ni znal pomagati. Tega verjetno nikoli ne bomo razumeli.« A bo šel do konca življenja v zapor? »Ne, ker je otrok, in za otroke smo odgovorni odrasli. Ampak to ne pomeni, da se mu nič ne bo zgodilo. Že zdaj si ne predstavljam, kako bo lahko živel naprej. Naredil je strašno stvar in veliko življenj je uničenih.« Po kratkem premisleku me eden od sinov vpraša: »Se to lahko zgodi tudi pri nas?« Tuhtam. »Mislim, da se lahko. Se spomnita, kako je Rubnu sošolec dal plastično vrečo na glavo in ga zmerjal, da je nigger, suženj in peder. Lahko bi se zgodila nesreča in bi se Ruben zadušil. Veliko je takega nasilja med otroki, ki se ne konča usodno, kar pa ne pomeni, da je dovoljeno in sprejemljivo. Zato se o tem pogovarjamo.«

Bi se to lahko zgodilo v Sloveniji, se medtem sprašujem še sama. Lahko bi se – je pa manj verjetno kot v Srbiji. Ampak seveda bi se lahko. V Srbiji je drugače. Srbija je družba, v kateri je težko verjeti v to, da dobro premaga zlo. V Srbiji se nenehno čaka na superjunaka, ki bo vse uredil. Tako je že dolgo. Nihče ne ve, koliko je v Srbiji nelegalnega orožja. Mogoče množična streljanja do zdaj niso bila pogosta, ampak umorov žensk je ogromno. Od začetka tega leta je bilo v Srbiji ubitih približno 15 žensk. Tako rekoč ena na teden. Skoraj tretjina jih je bilo ubitih s strelnim orožjem. Pogosto nelegalnim. Večinoma so storilci partnerji ali bivši partnerji. Včasih so ubite celo tiste, ki so nasilje prijavile policiji. In nasilje v družini je kazalec stanja v družbi.

Takrat v Srbiji ni bilo preprosto biti otrok in odraščati. Ko sem šla v gimnazijo, so nas včasih zaklenili v šolo. Da ne pobegnemo na demonstracije. Ali morda zato, da kdo z orožjem ne bi zašel k nam?

Že ko sem sama hodila v šolo v Srbiji, je bilo vse zelo narobe. Bila je vojna. Bilo je veliko orožja in nasilja. Veliko moških je bilo na bojiščih, na bojiščih, za katera se še danes vztrajno delamo, da na njih nismo bili. Vsi ti naj bi bili izjeme, prostovoljci. A spomnim se, da so vojaški tovornjaki vozili okoli in pobirali moške po ulicah. Spomnim se, da so se moški skrivali pred vojaško policijo po hišah in v stanovanjih, v katerih so bile prijavljene samo ženske. In spomnim se, kako so matere prijavljale lastne sinove, da se skrivajo. Spomnim se enega od prijateljev, ki je prvi dan, ko je prišel v vojsko, dobil lopato za kopanje rovov in avtomatsko puško. Po dveh tednih so ga poslali domov. Nekaj strašnega se mu je zgodilo, nikoli ni povedal, kaj, in nikoli več ni bil zdrav. Spomnim se ljubimca svoje mame, slikarja, najprijaznejšega in najbolj zabavnega človeka, ki po tistem nikoli več ni bil trezen. Pa sorodnika, mlajšega od mene, ki je risal genialne stripe. Enkrat sem prespala pri njem in v spanju je klical mrtve prijatelje. In spomnim se požara v garaži deda svoje najboljše prijateljice. Pokalo je in pokalo, ko je gorela, gasilci pa so našli na desetine ožganih kalašnikovk. Izkazalo se je, da je hodil v Bosno po moko, olje in očitno kalašnikovke. Strelišča so takrat po Srbiji rasla kot gobe po dežju. Bilo jih je toliko kot košarkarskih igrišč. Med novicami so bile takšne o eksplozijah bomb na splavih in o streljanju v kavarnah. Policiji nisi mogel zaupati. Ko je Miloševiću primanjkovalo policistov za zatiranje demonstracij, je zaposlil na tisoče moških, številni od teh so prišli z bojišč. Na tisoče jih je čez noč naredilo neke hitre tečaje in tako so postali policisti. Z avtobusi so jih pošiljali v druga mesta – ker imaš manj usmiljenja, ko pretepaš ljudi, ki jih ne poznaš. Policija mlati, kadar ji to naročijo.

Zato nismo ravno klicali policije, ko smo potrebovali pomoč. Zakoni namreč niso veljali za vse enako. Sin veljaka lahko pijan povozi otroka – in nič se mu ne zgodi, postopka ni. Naučili smo se, da se nikoli ne jezimo, ko smo udeleženci v prometu. Največ ljudi je bilo pretepenih prav zaradi banalnih prometnih situacij. Nekdo te na cesti izsili, a ne trobiš in se ne odzoveš – ker veš, da te lahko počaka pri naslednjem semaforju in te ustreli. Ljudje imajo pogosto orožje kar v prtljažniku. Na vseh svatbah, žurih in seveda za novo leto se je vedno streljalo. Ko je v Novem Beogradu v bližini stanovanja moje najboljše prijateljice zablodela krogla ubila žensko, ki je v stanovanju v tretjem nadstropju v postelji gledala televizijo, smo se naučili, da se moramo takoj usesti na tla, ko zaslišimo ali zagledamo rafale. Sploh pa sem bila vesela, da živim v pritličju.

Takrat v Srbiji ni bilo preprosto biti otrok in odraščati. Ko sem šla v gimnazijo, so nas včasih zaklenili v šolo. Da ne pobegnemo na demonstracije. Ali morda zato, da k nam ne bi zašel kdo z orožjem? Marsikaj smo morali pogoltniti, ne da bi vprašali, zakaj. Enkrat smo pisali neko pomembno besedilo in sošolec je takoj vstal in oddal prazen list. Ko smo dobili ocene, je dobil petico. Bil je sin pomembnega črnogorskega odvetnika. Tako je pač bilo.

Vedeli smo, da je to narobe, in smo bili tiho. Učitelj matematike, ki je bil zelo jezen in razočaran nad vsem, nam je enkrat vsem dal cvek. Če si hotel dobiti dve, si moral priti pred tablo, se mu prikloniti in pred vsemi povedati, da je car in njegova rojstna vas središče sveta. Če si se mu uklonil, si dobil dve. Za mano je v srednji šoli v klopi sedela punca, ki je v šolo vedno prišla šele po glavnem odmoru. Vsako jutro je namreč morala na fitnes. Ponoči je hodila ven z odraslimi moškimi. Navadno je bila oblečena v črn korzet. A še preden je sploh naredila maturo, je že bila vpisana na dve fakulteti, na pravo in kriminalistiko. Fantje so takrat nosili šuškavce, zatlačene v kavbojke. Ni bilo nenavadno, če je kateri prišel s pištolo, zataknjeno za pas. Spredaj, tako da se je videlo. Nobeden od učiteljev si mu je ni upal vzeti. Učiteljico biologije so pretepli pred vhodom v njen blok. Vsi so vedeli, da se je to zgodilo zaradi ocen, in tudi, kateri učenci so to naredili. Naslednji dan je prišla v službo v modricah. Včasih so starši grozili učiteljem z orožjem. Enkrat je bila cela zmešnjava. Neka mama je hodila po šolskih hodnikih in odpirala vrata učilnic in spraševala: »Kje lahko plačam? Kam grem lahko plačat? Komu moram plačati, da moj otrok ne bo padel? Vsi nekomu plačajo! Komu moram plačati?«

Na vogalih šol so stali dilerji. In vedelo se je, kateri otrok na šoli prodaja zanje. Buliji nam niso jemali denarja – ker ga nismo imeli. Ampak če so ti starši morda kupil boljše superge, si pogosto šel bos domov. Ne spomnim se, komu si se pritožil, če ti je kdo grozil z nožem. Konec šolskega leta se je slavil tako, da so v šolo prišli trubači, nato so zvezki in knjige leteli skozi okna in na dvorišču končali na grmadi. Sčasoma smo se navadili na vse to.

Ker se naučiš živeti z nasiljem. Vsakič, ko se je zgodilo kaj nezaslišanega, smo se vsi ustavili, jokali in nato šli naprej. Preživiš, a se izklopiš ali te pograbi jeza. Rada sem imela epizodo risanke Charlie Brown, v kateri njegovi sestri ne pustijo, da bi se igrala na igrišču. Naslednji dan s sabo vzame psa in reče: »Moj moto je: govori tiho in imej psa s sabo.«

Ker se naučiš živeti z nasiljem. Vsakič, ko se je zgodilo kaj nezaslišanega, smo se vsi ustavili, jokali in nato šli naprej. Preživiš, a se izklopiš ali te pograbi jeza.

Spomnim se sebe, preden sem se odločila, da res odidem iz Srbije, kako me na avtobusu maltretira tip, govori mi neumnosti, smrdi, v gneči se drgne obme in je ogaben. Tiho sem. Ne upam se mu nič reči in si domišljam, da imam v torbici ljubko malo pištolo. Ne ustrelim ga zares. Samo iz torbice jo vzamem in on vidi, da imam pištolo, in se polula od strahu. Res sem si močno želela, da bi se polulal. Po tem se mi je zdelo, da je brez dvoma čas, da se odselim.

Zgodovinarka in profesorica na Filozofski fakulteti v Beogradu dr. Dubravka Stojanović je v teh dneh srbsko družbo za spletni portal Nova.rs opisala takole: »Smo hiša, v kateri se je nekdo obesil, a se v njej o vrvi ne govori. Nikoli torej ni bilo resne razprave o vojnah in zločinih iz devetdesetih let. O tem, zakaj so te vojne izbruhnile in kolikšno odgovornost kdo nosi zanje, kako nam je uspelo, da smo se v devetdesetih letih zapletli v štiri vojne. Ne govori se niti o tem, kaj nas je privedlo do popolnega razčlovečenja, kakršno je nujno, d adružba postane tako brezbrižna do zločinov, da ne občuti nikakršnega sočutja z žrtvami. Vojne so vodile v sankcije, sankcije pa v prepletenost države s kriminalom, ki jo je tako rekoč nemogoče razplesti. Družba v takšnem položaju popolnoma razpade, ker kriminalizirana država svoje vrednote vsiljuje kot prevladujoče, in tako družba ne razlikuje več med temeljnim dobrim in zlom. Zato voli agresivne oblasti, ki podpirajo in krepijo te družbene patologije, saj je na njih utemeljena njihova vladavina. To zlo širijo tudi tabloidi in programi nacionalnih televizij, kajti to je njihov svet. K vsemu temu je treba navesti še podatek, da je naša država po količini orožja na prebivalca na tretjem mestu na svetu. Revščina je neizmerna, ljudje ne vidijo nikakršne prihodnosti, v družbi vlada tesnobnost, to pa je najbolje razvidno iz števila žensk, ki so umorjene vsako leto. To je nezgrešljivi dokaz bolne družbe. Zdaj se vse skupaj stopnjuje in prebudili so se številni ’speči’, prežeti s tem zlom, s katerim ne vedo kaj početi, in začeli sejati smrt. Nedopustno je, da ne vemo, zakaj se vse to dogaja. In če ne vemo, s tem postanemo sostorilci.«

In zdaj so moji vrstniki starši. Kako naj naučijo otroke, kaj je prav in kaj narobe? Katere pravljice jim berejo pred spanjem? Če bi ostala v Srbiji, bi bila danes prebivalka te države, stara približno toliko kot oče fanta, ki je streljal – bi tudi jaz učila svoje otroke streljati? Ali pa bi svojemu otroku rekla, naj skloni glavo in je tiho. Tako kot smo bili mi. Potrpi in poskušaj pobegniti v tujino.

Ni me tako zelo presenetilo, da se je to zgodilo. Moja prva misel je bila, da je nenavadno, da se ne dogaja pogosteje. Sinova me gledata in se čudita. Vsakič, ko začnem te svoje patetične monologe o potlačenih travmah, sta kar malo zaskrbljena zame. Ju je strah zase, ko me poslušata? Mlajši vstane in gre v svojo sobo. Čez minuto se vrne in mi moli ves denar, ki ga ima. Mislim, da me prosi, naj ga kaznujem. Vse svoje premoženje bi mi dal, samo da neham govoriti. »… in fanta – če slišita, da se karkoli takega dogaja v šoli, se najprej poskušajta skriti. Če se nimata kam skriti, se delajta, da sta mrtva.«